Hi :wave:!
Nič dobrega ni na poti, pravi glede na situacijo Michelle. In s tem poglavjem bo to dokazala ...
IZ JEČE
Počutila sem se vse bolj neudobno. Bila sem lačna, žejna in utrujena. V dobro sem si štela to, da imam še kar mojo palico.
Kriki so kmalu ponehali. Res sem upala, da nisi Michaelovi, a smeh je bil zagotovo Delphijin.
Zaslišala sem hrup. Nekdo prihaja po stopnicah! O, ne, kaj naj naredim!
Drugi fant kot prej je prišel po stopnicah dol do ječe, kjer sem sedela. Grozno je bilo.
Odprl je vrata in stopil notri in jih hitro zaklenil.
"Ti, pridi z mano. Takoj nazaj."
Njegov hladnokrven glas je bil nadvse strašljiv, zato sem vstala in šla za njim.
Odklenil je vrata ječe in me neopazno obdal z urokom. Ne poznam uroka, vendar je bil tak, ki ti povzroči, da si z nekom ves čas, ne da bi pomislil, da bi šel stran.
Tako sem mu "zvesto" sledila po stopnicah. Prišla sva v temno sobo, ki je bila prazna. Mislila sem, da bo lestenec na stropu dal malo več svetlobe kot palica, vendar nisem imela sreče.
Nikogar razen naju ni bilo tu. A ko sem se premaknila za meter, sem začutila nekoga. Pogledala sem na tla, da bi videla kdo leži verjetno nezavesten in videla ... Michaela!