Deseti dan pri pravem domu. Tian me je naučil vsega. Sama pa sem ugotovila, kako se splaziti v shrambo in odpreti hladilnik. Bilo je čudovito. Ko sem končno ugotovila, kako deluje koledar, je bil zadnji dan v mesecu. Spomnila sem se Evelyn in Davida. Prijateljev. Danes ponoči. Tian ne sme izvedeti. Kmalu je napočil čas odhoda na zabavo. "Tian" Pogleda me. "Jaz... emm" Nisem našla izgovora. Kaj bi mu lahko rekla? "Eeee, slabo mi je. Sprehodit se grem. Dolgo me ne bo nazaj. Zamoti Arabelo in njeno mamo. Prosim" Zdel se je prestrašen. "A raje ne bi šel s tabo? Za vsak primer, če se ti kaj zgodi?" Odkimam. "Zamoti ju. Že tako bo sumljivo" Skrušeno pokima. Odrinem vrata in stečem do luknje v ograji. Zrinem se skoznjo. Stečem. Pritečem do reke, ji sledim. Dežuje. Pridem do zapuščenega mesta, ki je sicer zelo majhno, blatno in čisto uničeno, do pomola. Pri luknji, ki je vhod do notrnjosti pomola, me pričaka Evelyn."Oooo, kje si pa ti bila? Prejšnji mesec te ni bilo. Prevzela sem kontrolo" Evelyn je bila žurerka. Rada se je hecala, uživala. Planila sem pod pomol. Nisem imela pojma, kako jim je uspelo dobiti glasbo, a zabava je čisto ponorela. Postanem besna. "Evelyn!" Popenila sem nad njo. Ne bom opisovala, kako je bilo, ker zanjo ni bilo prijetno. Ko se zaženem v novi val besa, me tiho ustavi, in šepne "Tiho, poslušaj" Bučanje vode. Voda se je začela dvigovati. Pozabila sem bes, nastopila je panika "Poplava! Poplava! Evakuacija!" Vsi stečemo ven, čim dlje od vode. Spolzko blato je. Spodrsne mi. Začnem drseti proti vodi. Evelyn in David me prestrašeno gledata. "Ne pojdita za mano! Rešite se!" Kričim. Evelyn me pogleda, in jaz ji vrnem pogled. Potem me val potisne stran. Tolažim se, da me potiska proti hiši. Nisem pa razumela, zakaj se je voda tako hitro dvignila.
Bila sem izmučena. Nisem zmogla plavati, že na gladini je bilo težko ostati. Nenadoma začutim čvrst prijem čeljusti. Prvo mislim, da je Tian. A ni Tian. Popolnoma premočeno in omagano me izvleče iz vode, na travo. Vstanem se, in se otresem vode. Pogledam rešitelja. "Si v redu?" Me vpraša. Lahko sem samo pokimala. Vedela sem eno stvar: Ta pes mi ni všeč kot prijatelj. Kot nekaj drugega. Nekaj več. "Hvala" Globoko diham. "Ni zakaj. Kje živiš?" Razgledala sem se naokoli. Oddahnam se, ko vidim mojo hišo, na varnem, le sto metrov proč. "Tam" Tedaj priteče Arabela. "O Edgar! Si jo našel? Hvala! Pridi July" Dvigne me. "Hvala, Edgar! Adijo" Rečem. "Adijo" Šepne.
" Kje si bila?" Tian mi ni prizanesel z vprašanji. "Reka me je odnesla, in ta Edgar me je rešil" "A Edgar Kvint? Siv, visok pes?" Pokimam. A ni me zanimalo nič drugega, kot ta Edgar, saj mi je bil res, res všeč.