Na srečo je bilo z mojo glavo vse ok. Naslednji dan sem morala v mesto po USB ključek kjer je bil gor video moje plesne predstave.
"Sara?" me je poklicala mami.
"Kaj!" sem zakričala nazaj, in odhitela v kuhinjo.
"Midva z Matejem greva k frizerju. Pravzaprav, gre k frizerju Matej, ampak saj veš, ker je še majhen grem z njim. Bi lahko ti šla sama po ta USB ključek?"
"Am.....ja, seveda," sem odgovorila z narejeno veselim glasom. Res se mi ni dalo še v mesto hodit.
"Aaaa, super, sem vedela da se lahko zanesem nate! Čez 15 minut gremo."
"Kaj? Aha ok. Ampak kam pa sploh moram to iskat?"
"Saj res. Moraš it do Ižanke. Tam delijo ključke, plačati moraš 25€. Evo," pobrskala je po denarnici in mi izročila bankovca za 20 in 5€. "Samo prideš tja k njemu, rečeš da si prišla po ključek, on preveri seznam, ti da ključek, ti mi plačaš in to je to. Zmenjeno?"
"Ja."
"No, dobro. MATEEEJ! POJDI V KOPALNICO SE PREOBLEČT!"
Samo stekla sem v sobo. Čez mojo opravo za doma sem na vlekla bel pulover z jelenčki (kaj? Božič se bliža, vendar!) in si pocesala lase. Obula sem črne sneške in oblekla roža bundo. V žepe sem si zatlačila obroček z jelenjimi rogovi, telefon in rokavice od mami, ki so mi vsaj 10krat prevelike. Vzela sem samo še masko, in odskakljala dol po stopnicah.
"Mamiiiii, pohitite že!" sem nergala, ker sme čakala da se bosta vštimala, in da bomo lahko končno odšli. Z avtom vendar nisem mogla iti sama! In še zdaj ne morem.
"Ja no počakaj malo!"
Ko sta končno (KONČO!) prisla dol smo se odpeljali.
"No, midva greva," je rekla mami in pomignila na frizerski salon 10m pred nami. "Saj ve skje je treba iti, kajne?"
Pokimala sem.
"Lepo. No, pokliči me ko boš dobila ključek, da se zmeniva za naprej. Adijo!"
"Adijo mami!" sem se poslovila. Odšla sem po stopnicah do nabrežja Ljubljanice in hodila. V mestu je bilo čisto tiho in malo ljudi. Vsake toliko se je zaslišalo rozljanje kolesa ali zvone je telefonov. Pa še ti zvoki so bili zelo pusti. Vsi ljudje so stopali tiho, in z resnimi obrazi. Nevem, a je to neka nova moda da se noben ne smehlja ko hodi po mestu. Kaj šele da bi se smehljal vsaj ko se bliža božič! Najglasnejši koraki so bili last ljudi, ki se jim je mudilo.
Z rokami, zaritimi globoko v žepe sem stopala po tihem mestu. Nenadoma pa sem za sabo zaslišala glasne in hitre korake. Obrnila sem se in videla da oseba teče proti meni. Ker ne vidim dobro, nisem vedela kdo je in edino kar mi je padlo na pamet je bilo da tečem stran. A oseba je bila hitra in me je kmalu dohitela. Začela sem teči hitreje. In hitreje. Ampak ne tečem hitro. Oseba je prišla do mene. Pred mano je bila cesta in na semaforju je gorela rdeča luč. Oseba me je prijela za ramo. Zatisnila sem oči, in se počasi ter z grozo obrnila.


Hej hoj! Tukaj nov del! Upam da vam je všeč! Stisni like, in seveda komentiraj, pls!
Leeeeeeeep večer še naprej,
Super sisters