Gledam ptice iz balkona. In razmišljam. Kako fajn mora biti samo tako lahkotno leteti, brez cele teže sveta na ramenih.

Kličem na telefon za klic v duševni stiski. "Zakaj kličete zdaj, čez nekaj minut končamo s smeno. Če ste v neposredni nevarnosti, pokličite 112". Celo noč sem zbirala pogum, da prosim za pomoč, si mislim. In prekinem.

V knjižnici si izposodim knjige, ki delujejo zanimivo. Da se malo zamotim. Ne izbiram jih vnaprej. Niti ne pogledam zares o čem so, razen tega kar piše na platnici. Rada berem brez pričakovanj. Tri od štirih knjig, ki sem si jih sposodila vključujejo samomorilne misli, namere ali celo samomor. Super, si mislim. Jih ne preberem. Ne zmorem.

Berem novice. Vojne, tu in tam. Korupcija, tu in tam. Novinarka umrla zaradi samomora. Nasilje, takšno ali drugačno, povsod. Nezadovoljni zaposleni, tu in tam. Ljudje, ki zapuščajo svoja delovna mesta v organih, ker ne zmorejo več biti v manjšini, ko gre za pravičnost in moralne dolžnosti do ljudi, ki naj bi jim služili. Tu in tam.

Kje je tu moje mesto, se sprašujem.

Preslišim telefonski pogovor. Someščan umrl zaradi samomora, našli so ga prejšnji teden.

Kako živeti v svetu, ko vse deluje tako brezupno, si mislim.

Prositi za pomoč. Kaj to sploh pomeni? Poveš prijateljem, učiteljem, da imaš slabo obdobje. Ne razumejo, kako resno je. Če te kdo vpraša, kako si, ne skrivaš tega, da nisi okej. Ampak v resnici nihče zares ne pomaga, saj niti ne morejo. Še sam ne veš, kaj bi sploh potreboval, da bi bil bolje.

Povedati direktno, da res, res nisi okej in sprejeti kar ti pač sočlovek ponudi, pa tudi ne gre. Ne želiš, da se ljudje s tabo ukvarjajo zaradi občutka dolžnosti. Poleg tega pa itak ne veš sploh kaj bi ti pomagalo, kaj sploh povedati, da ni okej. Če samo nič ni okej.

Se poskusim zamotit s serijo, ravno je prišla ven nova epizoda. Proti koncu epizode prikažejo, da protagonist razmišlja o samomoru. Is this a joke? Is the universe actively trying to signal me something?

Ne bom se ubila. Kljub temu, da se počutim, kot da nimam nikogar okoli sebe vem, da bi moja smrt vplivala na ljudi. Ampak se hkrati vseeno sprašujem, is this the point, where I should stop caring about how my actions affect others?

Pomagam drugim, skrbim za druge, kdaj bo končno nekdo poskrbel zame?

Poiskati strokovno pomoč? Na napotnico to pomeni, da imam v zdravstvenem domu enkrat na mesec, če imam srečo, termin pri psihologu, ki pač spremlja, da mi ne gre na slabše. In pa 2x letno kontrolo pri psihiatru. Jasno skomunicirano, da ne gre za pravo terapijo, ki bi jo sicer potrebovala. Ampak da je žal to to, kar mi lahko ponudijo. Mi pomaga, a ne dovolj. Tudi tam skomuniciram, da nisem okej. "Poskrbite zase." Preverijo, ali res vem, kam se obrniti in kje poiskati pomoč, če bi med termini bilo prehudo. Vem.

Počnem 101 stvar, 101 misel imam, pa vseeno ne najdem pravih besed. In pravega smisla.

Razumem, da imam "tunelski vid" ker sem spet v depresivni epizodi. In da zaradi tega verjamem, da sem v breme še tistim par ljudem, ki jim je mogoče res mar. In da je v takem stanju še težje prositi za pomoč, čeprav je še toliko bolj pomembno.

Ampak sem utrujena. Utrujena sem, ker se ponavlja isti vzorec znova in znova. Utrujena sem, ker skrbim za vse, zase pa ne morem poskrbeti. Utrujena sem, ker nikamor zares ne spadam. K nikomur.

Verjetno bo minilo, kot vsakič do zdaj, ampak a bo zares kdaj boljše? Ne vem če sem kdaj zares čutila nek smisel, samo lažje postane počet stvari, ki jih itak počnem v vsakem primeru.

Ljudje bi verjetno rekli, da sem uspešna študentka in da bo nekaj iz mene. Funkcioniram. Sicer bi bila presenečena, da si ne mislijo vsaj to, da sem čudna. Verjetno se na daleč vseeno vidi, da nekaj ne štima, ampak nihče zares ne ve, kako zelo ne štima.

Sem iskrena, ko me kdo vpraša, kako sem. Ampak ti pogovori praviloma ne gredo globje. "Saj bo boljše" in "pride tak" so neki univerzalni zaključki.

Nekomu sem morala povedati.

Raje bi bila ptica.