Počasi sem obračala glavo proti neznancu, ki me je loivl. Ko sem bila z glavo že pri njegovem obrazu sem odprla oči. Zagledala sem svetlo rjave oči, usta z ravnimi belimi zobmi. Vse to me je na nekoga spominjalo....
"Justin!" sem zakričala. In res je bil. "Kaj delaš tukaj?!Sploh veš kako si me prestrašil?"
"Oprosti. Kaj pravzaprav delaš tukaj?"
"Jaz? Šla sem po USB ključek. Kaj pa ti?"
"Po USB ključek za kaj?" je vprašal Justin, ki je ignoriral moje vprašanje.
"Ah, po USB za plesne. Ne moreš verjeti kako se mi ne da. Kaj pa ti? Kam si ti namenjen?"
"Jaz samo malo pohajkujem. Si že razmislila glede talentov?"
"Ja."
"In?"
"Oh. Najverjetneje bom šla, ja, samo glede na situacijo v kateri smo..."
"Ja, prav imaš. Se že veseliš božiča?"
"O ja zeloooooo! To je moj najljubši praznik."
"Lepo tudi moj. Ammmmm.....A hočeš da te pospremim? Do kraja kjer boš prevzela USB?"
Možgani so mi zastali. Zelo sem se orala truditi, da sem si zastavila eno samo vprašanje: A je vame? In prav tako sem se trudila da sem ponovno pognala center za delovanje mišic, da sem lahko izgovotila odgovor.
"Ja, ni problema!" sem rekla.
Takrat bi se najraje klofnila po glavi. Zakaj sem rekla ja?! Zdaj bom izpadla kot da sem noro vanj (no, saj tudi sem, ampak saj veste).
"Kam pa sploh moraš iti?" me je vprašal Justin.
"Do Ižanke. Tam samo prevzMEM usb in grem. Ni me treba pospremiti če se ti ne da. Imava še kar nekaj poti, kak kilometer..."
"Ah kje pa. kakih 784 metrov bo to."
Če bi mi to rekla Maša, priznam da bi bila presenečena. Ampak Justin je tako prekleto pameten. Še dobro da je, ker drugače bi mi od osuplosti čeljust padla na tla. Tako pa bi se zelo osramotila pred njim.
Tako sva krenila na pot. Ko sva prišla do Ižanke, je tam že stal nek človek ki je v roki držal škatlo v kateri so bili najbrž USB ključki.
"Ojla, a sta vidva prišla po USB ključek za predstavo V slogi je moč?" je vprašal tam stoječi moški.
"Am ja. Ali ga lahko dobim?" sem dodala.
"Seveda! Najprej se tukaj podpiši..." je rekel in mi ponudil seznam. Poiskala sem svoje ime, in se podpisala. Moj podpis je navadna kraca in dvomim da bi kdo vedel, da tukaj piše Sara S.
"Hvala. Zdaj pa samo še 25evrov prosim."
PObrskala sem po žepih, in ugotovila, da sem denar, ki mi ga je dala mami, pozabila doma. Justin je videl grozo v mojih čeh, in se je sklonil k meni.
"Kaj je narobe?" je šepetaje vprašal Justin.
"Nimam denarja," sem potiho rekla, in skrbno pazila da naju moški nebi slišal.


Ojlaaaaaa! Tukaj nov del moje zgodbe. Malce z zamudo, se opravičujem:upside_down:. Upam da vam je všeč!!! Pls komentiraj in lajkaj.
Lepo se imej,
Ss