--
Ko smo jedli kosilo me je Staš povprašal o Filipu in povedala sem mu, da sva prijatelja in o tem kako sva se spoznala. Okoli petih pa sem že bila na plaži. Tam je bil tudi Filip, ki je imel tokrat svojo blazino. Aja, najbrž vas zanima. Ima lepo telo. Zelo lepo! Torej, vsak s svojo blazino sva prikorakala na plažo. On z vijolično z znakom NK Maribor jaz pa z modro. Modra je namreč moja najljubša barva. Ko sva prikorakala na plažo sva se spogledala in stekla v morje, se vrgla na blazino in se poganjala do boj. Tam sva se izmučena privezala nanje in zaprla oči.
»Uf, naporno.« je nazadnje izdihnil.
»Kaj zdaj, športnik? Ste utrujeni?« sem ga izzivala.
Ko pa se ni oglasil sem pogledala kje je in že v naslednjem trenutku sem bila v vodi. Ah, ta predrznež. Naslednjih … ur je minilo kot blisk. Pogovarjala sva se, se smejala, špricala, lovila, potapljala in izzivala. Bilo je čudovito. Kmalu pa je sonce začelo zahajati in je nebo obarvalo v čudovite barve. Nekaj časa sva vsak iz svoje blazine opazovala nebo, potem pa… kmalu pa sem morala iti saj je nočno kopanje prepovedano. Zmenila sva se, da se dobiva jutri ob šestih na plaži. Ko sem stopil v hiško sem pojedla večerjo in se počasi odpravila spat. Ko sem ravno brala zadnjo poglavje knjige z naslovom Čudakinja je rojena je nekaj potrkalo na moje okno in naslednji trenutek se je prikazal Filipov obraz.
»Rabim tvojo telefonsko?« se je nasmehnila.
Zavila sem z očmi in mu pomignila z roko naj mi da telefon. Vtipkala sem telefonsko in, ko sem mu ga podala sem z roko nakazal pokliči me in takrat se je zasmejal zelo naglas.
»Šš!« sem ga opomnila in mu pomahala v slovo.
Ko sem preverila telefon pa sem dobila sporočilo od Staša. Poslal mi je neke slike in spodaj napisal: » Ti in Filip. Sem slikal…« in srček. Pogledala sem slike in zajela sapo. Slike so bile čudovite. Pravi čudež.
Na prvi sta daleč na morju dve blazini in na vsaki ena postava. Ujel naju je, ko sva se špricala in ravno takrat, ko so vodne kapljice v zraku. Kapljice so oblikovale čudovito obliko in najine roke so dvignjene…
Na drugi sva vsak na svoji blazini in gledava sončni zahod.
Na tretji leživa na blazini in kaževa s prstom v nebo polno zvezd.
Na četrti stojiva na blazinah in ujel naju je, ko sva padala in to tako, da izgleda kot, da hočeva pasti skupaj.
Na peti se smejiva.
Na šesti skočiva iz blazin in ujel naju je ravno v zraku.
Na sedmi pa se drživa za roke, za nama je sončni zahod in gledava v daljavo. Ta je moja najljubša. Takrat sva se držala za roke zaradi ravnotežja. Takoj si jo dam za profilno na Vibru, WhatsAppu, Skaypu…
»Kdo je na profilni?« mi piše Filip.
»…midva…« mu odpišem.
»Zelo lepo. Kdo je slikal?« napiše.
»Staš…Ti pošljem…« mu napišem in pošljem.
Že čez trenutek ima namesto NK MB znaka na profilni naju dva, ki se špricava.
»Lepa profilna…« napišem.
»Ne tako kot ti…« mi napiše.
Jaz ne odgovorim nič ampak samo zaspim.
Naslednji dan na plaži me vpraša: »Zakaj mi nisi odgovorila?« in me nato še spomni:» Danes se boš odločila glede najinega prijateljstva.«