Okej, vem, da gre hitro ampak poskušam, da jutri potem, kar objavim dvanajsti del!
--
Stisnilo me je pri srcu. Bilo je super in rada sem se družila z njim ampak…nisem še vedela kaj me ovira.
»Do kdaj?« sem vprašala.
»Čez eno uro. Prejšnji dan in današnji sta dva dneva zato čez eno uro.« je rekel.
In čeprav sem vedela, da ni čisto pošteno nisem ugovarjala. Ena ura razmišljanja. Super. Pognala sva se v vodo in plavala do boj in tam potem leživa na blazinah in gledava v nebo. Pogovarjava se in on me spet vrže z blazine, da se smejiva in potem pride okoli ena ura.
»Torej?« vpraša.
In takrat ne vem zakaj občutim takšno jezo. Zakaj??? Zakaj se moram jaz odločati? Kdo sploh je? Čakaj jaz nisem želela? Kaj se je spremenilo?
Ampak vseeno pametno izberem besede: » Želim, da sva še naprej prijatelja. Super si in res si mi prirasel k srcu. Zato, ja…« izdavim in se nasmehnem.
»Super.« reče in se druživa naprej. Super je!
Zvečer, ko se posloviva pa mi pove, da naslednji dan odhaja.
»Že?« sem razočarana.
»Ja. Treningi se mi začnejo…«
»Aja, pogrešala te bom.«
»Jaz pa tebe.« reče, se nasmehne in gre v hiško. Gledam za njim.
Naslednji dan pakira prtljago in okoli osmih se pride poslovit.
»Prišel sem se posloviti.« pove.