naenkrat za sabo zaslišim korake. stečem. srce mi razbija. zakričim. a je že prepozno.

_________________________

1. poglavje, Lena
16 ur prej

,,miška, zbudi se” zaslišim za sabo. dobro, saj razumem. starši te bodo za vedno klicali s sramotnimi zdevki, ampak pri moji mami je še huje. tudi v javnosti me kliče tako. ampak danes sem v njenem glasu zaznala nekaj... ne vem, kako bi to opisala. nekakšno napetost in skrb, kot, da bi vedela, da je nekaj narobe, in me samo ne bi želela razburjati. pogledam na uro. 6:00.
res krasno. še zamudila bom, kot, da ni dovolj že to, da začenjam s šolo ob 7:00. hitro vstanem, se umijem ter si potisnem vafelj v usta. ,,adijo, mami,” še rečem in izginem skozi vrata.
***
ko vlak končno ustavi in izstopim je ura že 6:50. hitro stečem, do svoje šole, odložim stvari v omarico in ravno še ujamem preverjanje prisotnosti. ,,Lena Smith?” ,,Tukaj,” rečem cala zadihana. ozrem se po svojem razredu. zbirka nasilnih, trmastih učencev, ki veljajo za najbolj težavne, na zasebni srednji šoli za nadarjene Sherlocka Holmsa. in ni mi lahko. sem edina, čudakinja na šoli. vse punce so tako rekoč slavne, ali na tiktoku, snepchetu, instagramu. skratka, vse so dekleta tiste sorte, za katerimi se fantje dobesedno mečejo, in tudi, če enega pustijo po enem dnevu je gotovo, da bodo imele naslednjega, verjetno že čez eno uro. jap težko je biti čudak. uh aja, da se predstavim. sem Lena Smith in stara sem 17 let. imam kratke, rjave lase, in obožujem branje. o svoji preteklosti pa ne bi. torej, kot si lahko mislite se zelo razlikujem od svojih sošolk. ure na naši šoli se vlečejo še bolj, kot na drugih. ker je to šola, za nadarjene, na leto vzamemo trikrat toliko snovi, kot na drugih šolah. in to je res tečno. torej... ravno je učiteljica za francoščino rekla, da lahko gremo, ko naenkrat vstopi naša razredničarka in reče, ,,lena, pogovoriti se morava,” tako me stišči skozi vrata učilnice, in me vodi v svoj kabinet. ko zaklene vrata za nama reče: ,,zbežati moraš, iščejo te!” prestrašeno jo pogledam, in rečem: ,,zakaj?” zavzdihne in reče: ,,začela se je nova vojna,” zavzdihne, ,,in tokrat proti tvoji generaciji, saj, kot že veš, se je leta, ko si se rodila, prišlo do radioaktivne eksplozije. zato imate nekateri nenaravne sposobnosti. tako, kot ti obvladuješ ogenj, lahko nekdo obvladuje zemljo. in, kot si lahko misliš, niso ravno veseli, da lahko nekdo ustvarja potrese, povzroča požare, dela poplave,... saj veš kaj želim povedati,” nemo prikimam. nato nadaljuje: ,,zato so se odločili, da bodo poiskali vso generacijo 3131 in vas polovili. ne vem, kaj se bo zgodili z vami, če vas dobijo, a MORAŠ zbežati!” nato se zasliši glas siren in na šolsko dvorišče pripelje policijsko vozilo. moja razredničarka odpre okno, ki gleda na streho in proti mestu in zavpije: ,,zbeži, po strehi in na koncu je lestev. prej, ali slej bodo ugotovili, da eden manjka, a imaš dobro eno uro prednosti.” s temi besedami jo je potisnila skozi okno, in ji v slovo rekla ,,vso srečo!” v naslednjem trenutku je že zaprla okno. tečem po strehi, in kot je dejala prispem do lestve, ki gleda na mesto. splezam dol, in stečem. tečem po ulicah, mimo kavarn, gostiln, trgovin, in se naenkrat znajdem v ozki uličici. naenkrat pri vhodu zagledam tipa z maskama na obrazih. in, ko smo že pr item, kaj bi naredili vi? stekli seveda. in točno to storim tudi jaz. stečem. spet tečem po ulicah, samo, da tokrat z dvema zalezovalcema za sabo. naenkrat se znajden v ozki uličici in mislim, da sem se ju znebila. a naenkrat za sabo zaslišim korake. stečem. srce mi razbija. zakričim. a je že prepozno.