Nazadnje...
Dobro bi bilo malo spoznati tega ljubkega srednješolca...
Mogoče.
Ali pa raje ne, da se ne osramotim še bolj, če je to sploh mogoče.
~~~~~~~~~~
3. november
"Kajjj? Flo ima fanta?!?! Ne verjamem ti."
"Res je, prisežem,..."
"Kaj se pa to pravi, ne zganjajte hrupa!"
"Skoraj je že božič, samo še dva meseca..."
Zavzdihnila sem. Na šolskem hodniku je glasen vrvež pravi vsakdan.
Vsi kramljajo in se pogovarjajo, ves čas.
Sam mi je razlagala nekaj o avtomatu za hrano v avli, a v resnici je nisem poslušala.
Misli so mi uhajale k Betty in najinemu "veličastnemu pižama party-u" danes zvečer...
Betty je moja prijateljica, z njo se trenutno najpogosteje družim.
Posvetila sem se Sam. "...in a veš, da je ravnateljica zadnjič razglasila, da bodo v avtomate dodali sendviče? Komaj čakam!"
"Joj, ti se razveseliš kakršnekoli hrane." Sem se zasmejala.
Zakaj. Kdo si je izmislil domače naloge. In teste. In še več testov.
Celo popoldne sem se, žal, morala učit, ob sedmih zvečer pa sem se odpravila k Betty.
V črno športno torbo sem zložila pižamo, svetleče zapestnice, ogroommnno lasnic ter ovijalk za lase in seveda barvo v spreju,... ne sprašujte, zakaj vse to rabim.
Z Betty imava pravo tradicijo pižama party-ev, čeprav se poznava šele dva meseca.
Kmalu sem bila nared. Poslovila sem se od Amy in odšla iz sobe.
Zunaj je deževalo. Velike mokre dežne kaplje so zalivale moj temno moder dežnik, ko sem hodila po prazni ulici.
Ne vem, kako je lahko ob sedmih zvečer ulica popolnoma prazna...
Hodila sem naprej.
Okoli vogala je stopil mladenič - nisem mu posvečala prevelike pozornosti - prižgala sem telefon in Betty sporočila, da sem na poti k njej.
Pogledala sem gor, a bilo je prepozno. Bil je on. Ne vem, kako sem ga lahko prej zgrešila. To je pa to, moderna tehnologija.
Vse to sem si mislila v manj kot eni sekundi, preden sva se zaletela in oba obsedela na od dežja premočenih tleh, kamor naju je odbilo.
Oh. Ne že spet. Sem si mislila.
Previdno sem dvignila pogled. Videla sem prelep obraz, sinje oči, ki so odbijale medlo svetlobo ulične svetilke. Presenečeno me je opazoval izpod prevelike kapuce.
"O-oprosti." Sem izustila. "Nisem se hotela zaleteti vate."
Pogledala sem v tla.
Nasmehnil se je.
"Nesreča je bila, ne rabiš se opravičevat. Zaletela sva se že drugič, tako, da sva si zdaj bot."
Zdaj sem se nasmehnila še jaz. Še dobro, da sva bila bolj kot ne v temi, drugače bi zagotovo opazil mojo rdečico.
Pogledala sem mu v čudovite oči. Tudi on me je pogledal. In potem sva zrla en v drugega, sedela sva na betoniranem pločniku, deževalo je, a ni mi bilo mar. Opazovala sem njegove prelepe modre oči, ki so zasanjano strmele v moje lešnikove.
Zabliskalo je. Skočila sem pokonci.
"Oprosti. Mudi se mi, moram iti."
Pokimal je.
"Tudi jaz odhajam."
Še enkrat sem se ozrla za njim, ko je stekel po premočeni ulici, sama pa sem nadaljevala pot v nasprotno smer. Kam že? Ah, ja. K Betty sem bila namenjena.
~~~~~~~~~~
Heeyy!
Takole se zaključi 18. Del zgodbe My love, my life, ki je pred vami.
Upam, da vam je bilo všeč.
Nekaj dni nazaj sem šla čez vse dele zgodbe, ki sem jih objavila do zdaj in si zapisala vse, kar ste mi predlagali, da izboljšam, tako, da imam zdaj vaše popravke na kupu.
Zahvaljujem se vsem, ki spremljate in preberete zgodbo, jo pokomentirate in mi s tem polepšate dan.
Hvaležna sem vam za vsako kritiko, mnenje, popravek, pohvalo ali kompliment.
Izkoristite še zadnja dva tedna - in dva dni - počitnic ter samo uživajte.
Sophie Donna