*i*Nazadnje...*i*
*i*"To vse pojasni." Je odgovorila Amy, potem pa šla. Jaz sem se z vzdihom vsedla na posteljo in izpod vzglavnika potegnila listek, ki je bil že malce naguban zaradi vzglavnika.*i*
*i*Vdihnila sem, globoko, in izdihnila. Potem sem razgrnila papir.*i*
~~~~~~~~~~
Zagledala sem... papir. Iskreno sem bila precej razočarana, ko sem po pet minutnem prepogibanju, obračanju in zvijanju papirja v vse smeri videla le neskončno belino. Ne morem verjet.
Potem sem pomislila. Čakaj. Tisti listek, ki je padel iz omarice je bil manjkrat prepognjen kot ta, ki ga imam v roki. Z upanjem sem pobrskala po torbi. Premetavala sem zvezke, pisala, ravnila, lepila, vse. In čisto na dnu, kot bi bil moj nahrbtnik vreča brez dna sem zagledala listek. Srce mi je kar poskočilo od ponovnega vznemirjenja. Hitro sem ga potegnila iz torbe in si ga ogledala z vseh strani. Definitivno je zdaj pravi. Mora biti.
Ponovno so se mi začele tresti roke, ko sem počasi razgrinjala papir.
Razgrnila sem ga do konca in zagledala sporočilo.
Rahlo prestrašeno a ob enem radovedno sem prebrala vsebino.
*i*Ti si iskra v mojih očeh,*i*
*i*toplina mojega nasmeha,*i*
*i*moje najlepše misli,*i*
*i*utrip mojega srca.**i*
*i*Rad te imam, a tega ne opaziš.*i*
*i*~ T. B. ~*i*
Od presenečenja sem mežikala v sporočilo.
T? T kot... Thomas...
Potrebovala sem nekaj sekund, da sem dojela vse skupaj. Thomas Baxter... je mogoče?
Fant, v katerega sem zagledana že skoraj dva meseca mi je napisal anonimno pisemce in v njem zapisal natanko to, kar bi jaz povedala njemu... če bi bila dovolj pogumna.
Srce mi je zaigralo od veselja.
Skočila sem iz postelje in malo je manjkalo, da ne bi zavriskala tako glasno, da bi me slišal celoten dijaški dom.
Zaplesala sem po sobi in se prepustila trenutku.
*b*26. november*b*
Po šolskem hodniku sem stopala kot prerojena. Pozdravila sem vsakega učitelja, ki mi je prečkal pot, nasmehnila sem se vsakemu dijaku, ki sem ga zagledala - neki dijakinji sem celo rekla, da ima danes čudovito pričesko.
Predvidevam, da so si vsi - vključno s Sam - mislili, da se mi je utrgalo, a mi ni bilo mar.
Počutila sem se kot metulj, ki je ravnokar prilezel iz bube in komaj čaka na nove izzive. Ko sem na hodniku zagledala Thomasa pa se je moje razpoloženje spremenilo. Nehala sem hopsati po hodniku, ampak sem se ustavila tako sunkovito, da se je Sam, ki me je cel dan komaj dohajala z vso močjo zaletela vame in obe sva zgrmeli po tleh. Pred njim. In pred polovico šole, ki se je prerivala na hodniku.
Vsi so ostrmeli, Sam pa se je prijela za glavo, s katero je udarila ob mojo ramo.
Do nje je prišla učenka drugega letnika in jo postavila na noge, medtem, ko sem jaz omotično še vedno sedela na tleh.
Zgodilo se je nekaj neverjetnega.
Thomas je zakašljal, se prerinil mimo dveh sošolcev in se ustavil pred mano. Ponudil mi je roko in se mi nasmehnil.
"Si v redu?"
Zame je bilo vsega skupaj malce preveč in tresoč se sem prijela za njegovo močno dlan. Potegnil me je na noge in zaradi hitrega premika sem se opotekla za pol metra v desno.
Globoko sem vdihnila.
"Hvala". Sem zamomljala in s pogledom iskala Sam. Našla sem jo tik za Thomasom in jo pomenljivo pogledala. Odmajala sem se v njeno smer, jo zagrabila za zapestje in skupaj sva se pobrali od tam.
~~~~~~~~~~
* Besedilo sem našla na internetu in ga skrajšala ter malce prilagodila.

Hey!
Wola, pred vami je 22. del zgodbe.
Upam, da vas med čakanjem na vsebino listka ni pobralo, kot bi mene (hah) in da ste uživali med branjem.
Ekstra sem se potrudila, da sem nadaljevanje objavila čim prej, ker ste mogli na 21. del čakati skoraj cel mesec.
Z veseljem sprejemam kritike, mnenja in spodbudne besede, saj mi s komentarji kar povišate utrip srca in delite z mano, kar si mislite o mojem pisanju.
Lepo se imejte,
Sophie Donna