Nazadnje...
Hotela sem se ji pritožit, a je le odmahnila z roko. Nanj je nakracala ulico in hišno številko ter mi pomolila napisan naslov.
Hvaležno sem ga sprejela in poslovili sva se.
"Se vidiva popoldne pri meni!" Je zaklicala za menoj.
Pomahala sem ji in se odpravila do učilnice.
~~~~~~~~~~
Pouk je tekel in tekel, a kar ni se želel zaključiti.
Iz tretje vrste sem mežikajoč strmela proti profesorici, medtem, ko sem si s hladnimi rokami podpirala težko glavo.
Najverjetneje sem v zadnji minuti že desetkrat pogledala na uro, katere kazalci so se pomikali naprej s polžjo hitrostjo.
Ko je zvonec naposled le naznanil konec pouka, sem že naveličano pospravila zvezke v nahrbtnik in se odpravila iz razreda.
Na poti proti dijaškem domu sem naredila še manjši ovinek in se sprehodila po stranski ulici, ki je potekala vzporedno z glavno.
Hodila sem s pogledom uperjenim v čevlje, ki se niso niti najmanj ujemali z mojimi oblačili.
Vsake toliko sem pogledala navzgor in se prepričala, da hodim v pravo smer. Med potjo sem srečala nekega starca, ki je šepal meni nasproti z rokama sklenjenima za hrbtom. Ko je šel mimo mene je pokimal v pozdrav in nadaljevala sva pot vsak v svojo smer.
Šele pred dijaškim domom sem se spomnila na listek, ki sem ga med tretjim odmorom v naglici zatlačila v omarico. Nisem imela volje, da bi se vrnila, prav tako nisem bila dovolj radovedna, da bi se vračala v šolo. Bila sem utrujena in popolnoma izžeta.
Vstopila sem v dijaški dom in se z dvigalom povzpela do sobe, v kateri sva zadnje čase živeli z Amy. Slednja je sedela na moji postelji in telefonirala.
"Resno sem mislila glede njeg..." sem ujela, preden je telefon odmaknila od ušesa in znižala glasnost do te mere, da nisem slišala ničesar več. Vprašujoče sem jo pogledala, ona pa je le skomignila z rameni in ponovno prisluhnila človeku na drugi strani telefona.
"Saj te razumem, Sam, ampak ne moraš kar... pozabi. Se slišiva jutri." Zavzdihnila je in s klikom zaključila klic.
"Živjo, kaj se pa dogaja?" Sem se pozanimala.
"Živjo. Pravzaprav ni nič takega, samo tvoja sošolka Sam je nesrečno zaljubljena in meni, da sem jaz njena osebna mentalna pomoč." Je odgovorila.
Zamislila sem se.
"In kdo je njen izbranec?"
"Ali ne veš? Bill iz drugega letnika, kdo pa drug. Vsa dekleta na šoli gledajo za njim. Ampak on že ima svojo izbranko..." pomežiknila mi je.
"Hm, ne, nisem vedela." Sem odgovorila po resnici.
"Saj misliš tistega Billa, ki je bil udeležen v sporu s..." delala sem se, da se trudim obuditi spomin na osebo, o kateri sicer razmišljam dan in noč.
"Thomasom Baxter-jem?" Seveda sem v trenutku zardela in se obrnila za nekaj stopinj v levo, stran od Amy-inega sumničavega pogleda.
"Natanko tega imam v mislih." Je odgovorila Amy.
Nekaj se še vedno ni ujemalo.
"Kdo pa je Bill-ova izbranka?" Sem poizkusila.
"Ali misliš resno?" Me je vprašala z očitno nejeverjo v glasu.
"Em... ja?" Ni mo bilo jasno za kaj se pravzaprav gre.
"Lily Taylor."
~~~~~~~~~~
Hey!
Odločila sem se, da se vam oddolžim, ker cel november ni bilo niti enega dela zgodbe... se opravičujem, motivacija in navdih sta me začasno zapustila. Ampak včeraj zvečer sem dobila idejo, tako, da ste zdaj lahko prebrali 24. del zgodbe <3
Upam, da vam je bil všeč.
Ne morem verjet, da je že kar december. Čas tako hitro mineva.
Nekateri ste na Hodniku že omenjali sneg, tako, da držimo pesti, da ga kmalu nekaj zapade po celi Sloveniji <3
Z veseljem sprejemam mnenja, kritike in tudi pohvale.
Lepo se imejte in želim vam prečudovit december.
Sophie Donna