*i*Nazadnje...*i*
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/my-love-my-life/24
~~~~~~~~~~
Pogledala me je s tako resnim pogledom, kot še nikoli prej. In nato je bruhnila v smeh.
"Čakaj. Kaj?"
"Ti si njegova izbranka!" Je zdaj že s solznimi očmi ponovila Amy.
"Ampak... kako?" Nisem razumela.
"Kaj ne vidiš kako se obnaša ob tebi?"
Zdaj mi ni bilo nič več jasno.
"Ampak nikoli se še nisem pogovarjala z njim."
"Kako to misliš? Kaj pa tisto pri omaricah danes? Nek listek si vrgla v omarico in jo zaloputnila za sabo, potem pa te je nekaj spraševal in ti si zardela. In zdaj mi bi rada povedala, da se nisi še nikoli pogovarjala z Billom Smith-om?" Amy še kar ni odnehala.
"Ampak..." pomislila sem. Kako je to mogoče. In naenkrat me je spreletelo. Zadelo me je, kot bi mi nekdo povedal, da moram od zdaj naprej živeti v smrdeči jami polni netopirjev.
Opotekla sem se in se trdno oprijela roba postelje.
Ob mrzlem lesu sem počasi zdrsnila na tla. Amy je počepnila k meni in me zaskrbljeno pogledala, čeprav ji je v očeh še vedno odsevala dobra volja.
"Lily? Je... je vse vredu?"
Počasi sem ji pokimala, čeprav me je spoznanje nekako... odbilo.
Pogled sem dvignila k njej in poizkusila povezati vse skupaj.
"Amy? Tisti... fant pri omarici danes med odmorom je bil... Bill Smith? Ni bil Thomas Baxter?"
"Točno tako." Je pritrdila.
Pogled sem spustila nazaj k tlom.
Kako sem lahko bila tako neumna. Nihče mi ni resnično povedal, kako mu je ime. Sama sem sklepala na podlagi sporočilca v omarici. Prepirala sta se Bill in Thomas, vedela sem, da mu je ime ali Bill ali Thomas in se kar odločila, da je Thomas, ko sem dobila njegovo sporočilo.
Res je, da je bilo precej logično, ampak očitno sem se zmotila. Amy sem bila neskončno hvaležna, saj v kolikor mi ne bi povedala tega o Sam bi bila jaz še zelo dolgo prepričana, da mu je ime Thomas.
Po drugi strani pa sem bila skrušena, saj nisem imela niti toliko poguma, da bi ga vprašala kako mu je ime.
V glavi mi je odzvanjalo zaradi nenadnega odkritja.
V mislih sem si po delcih obnovila dogodke.
Bill Smith in Thomas Baxter sta se sprla sredi hodnika. Že od začetka mi je bil pri srcu Bill, čeprav mi je sporočilce s tisto prikupno spesnjeno kitico poslal Thomas.
Predvidevala sem, da mu je torej tudi ime tako. In pravzaprav se še nikoli nisva pogovarjala toliko, da bi se sploh predstavila eden drugemu. Počutila sem se prazno in malce zmedeno.
A v istem trenutku me je v trebuhu prevzel metuljčkast občutek in mravljinci so me spreleteli po vsem telesu.
Globoko sem vdihnila in se napotila do umivalnika ter z rokami oblikovala skodelico, da sem lahko pila. Hladna voda mi je zbistrila misli.
Vrnila sem se v sobo in se usedla na posteljo, ob Amy. Naenkrat pa se je v meni nekaj zgodilo in iz omotičnosti, ki me je prevzemala še minuto nazaj se je razvila divja razigranost. Z navdušenim pogledom polnim upanja sem pogledala Amy, skočila iz postelje in odskakljala na drugo stran sobe. Potem sem se obrnila in nenadoma zavriskala. Pravzaprav ne vem, od kod vsa ta mešanica čustev, a preprosto sem morala vse skupaj spraviti iz sebe.
Potem sem se malce umirila in dojela, da se Thomas - tisti, do katerega nisem čutila ničesar in mi je napisal sporočilo - najverjetneje ni norčeval in je mogoče z vsebino tiste pesmi celo mislil resno.
Torej bi to pomenilo, da imam okoli sebe kar dva, ki sta, recimo temu tako, zainteresirana zame?
Amy je moje nenadne spremembe v čustvenem stanju zadnjih nekaj minut le nemo opazovala, saj ni vedela, kako bi odreagirala.
Zdaj je z opazno radovednostjo v glasu spregovorila: "Lily. Toliko čustev na kupu pa še nisem videla. Si v redu?"
"Seveda, zakaj ne bi bila." Sem se ji nasmehnila.
Globoko v meni je ostal cmok, ki ga nikakor nisem mogla pogoltniti. Namreč, Thomasu ne morem dati ničesar, saj do njega ne čutim ničesar.
Misel sem odgnala z zamahom glave in se osredotočila na vesele stvari. Amy je bila zmenjena za sestanek z dramskim krožkom, zato je kmalu odšla in ostala sem sama.
Ko je za seboj zaprla vrata sem zavzdihnila, brcnila čevlje z nog in padla v posteljo. Od vseh preobratov, ki so se zgodili pred kratkim sem zaspala.

*i*(V kolikor si bolj občutljive 'sorte' predlagam, da spodnji odlomek preskočiš.)*i*
Odprla sem oči in od strahu tako široko odprla usta, da bi kmalu pogoltnila ocean, v katerem sem plavala. Že en sam njegov grozljivi čekan je bil večji od mojega prsnega koša.
Plaval je v mojo smer, sama pa nisem več mogla zadrževati sape. Pod vodo sem bila že več kot minuto in neznana prepreka mi ni dopuščala možnosti, da bi glavo dvignila nad gladino. Z zadnjimi močmi sem se odrinila pol metra stran od pošasti, ki je svoj gobec odprla na širino vrat Buchinghamske palače. V glavi se mi je zvrtelo in prisiljena sem bila zapreti oči.
Čutila sem, kako vse v meni popušča in dejstvo, da je z menoj konec, je bilo neizogibno. Moči so mi pojenjale in moji udi so se vdali, moje plavalne sposobnosti so počasi odpovedovale. Čutila sem vse večji pritisk v ušesih, ko se je moje telo enakomerno potapljalo v globine širnega oceana.
Slišala sem še zadnje rjovenje grozovite pošasti, ki me, iz meni neznanega razloga, še ni obglavila.
In nato sem padla v nezavest ter se prepustila morskemu toku, ki me je vlekel v globino, prepričana, da je to zadnje, kar bom storila.

Sunkovito sem vstala in večkrat hlastnila za zrakom. V sobi sem bila še vedno sama in ko sem svoje divje plavanje po zraku zaustavila so se mi po licih vlile solze. Tako hudo ni bilo še nikoli do zdaj. Nikoli še nisem obupala in pustila, da me morje sprejme v svoje globine.
~~~~~~~~~~
Kaj sem se ob pisanju tega dela naučila:
• Ko imaš vašo podporo in spodbudo je vse mogoče <3
• Ob pol 11h zvečer je najlažje pisat
• 13letnica je v veliki meri tista, ki mi je vdihnila motivacijo za oblikovanje tega dela in njena terapija je bila very učinkovita <3

Živjo,
kako ste?
Tale zaključek danes bo bolj dolg saj je zgodba objavljena prvič *i*letos*i*. Dajmo se delat, da ni že sredina marca, prav?
Za začetek nadaljevanja.
Hvala vam. Ogromen hvala. Veste kolikokrat ste mi rekli "Sophie, kdaj izide naslednji del?"
Res velikokrat. Toliko ljudem dolgujem zahvalo.
In tudi opravičilo. Mislim, da predolgo nisem pisala. Čeprav je res, da sem potrebovala malce (khem... veliko) odklopa in sem s tem povzročila zevajočo luknjo v Pisalnici s tem, da mi komaj uspe sledit kakšni zgodbi bi vseeno lahko v tem času kaj napisala.
Natanko iz tega razloga sem vam zdaj pripravila enega izmed daljših, če ne celo najdaljših delov, saj je ta v notesih zapolnil kar devet strani.
Upam, da vas z Billom in Thomasom nisem preveč zmedla ampak ta preobrat je bil v mojem načrtu že od vsega začetka ;)
Ne vem, če je kdo povezal ampak nočna mora na koncu je neke vrste stopnjevano nadaljevanje more v 1. delu zgodbe. Ko smo ravno pri prvem delu... iskreno se zahvaljujem za 500 ogledov <333
Rada bi pa izpostavila prav določeno osebo - našo 13letnico. Ponudila mi je zastonj terapijo, da bi se moja motivacija k pisanju vrnila :) in mislim, da ji je uspelo <3 Že s trudom in časom, ki ga je vložila v vse skupaj me je spodbudila in iz zadnjega dela mojih misli so se prikazale ideje.
Draga moja, hvala ti.
Obvezno se moram zahvalit še Dekletu, Hermi in # rada pomagam ter vsem ostalim, ki ste me spraševali kdaj izide nov del ter tako pospešili moje prepričanje, da zdaj pa RES moram napisati nov del xD
Prav tako se zahvaljujem hearts4_L in DoriFlori, ki sta v tem času šli na novo brat tole zgodbo, čeprav je nisem objavila več mesecev. Če je še kdo tak - tudi tebi hvala <3
Zdaj sem šla samo čez svoj kotiček, ker žal ne morem pregledat vseh objav za nazaj, v kolikor mi je kdo tudi tja napisal kakšno spodbudo, ampak vedite, da sem hvaležna prav vsakemu posebej, saj ste velikokrat prav vi glavni razlog za to, da zgodba... izhaja.
No, zdaj sem poleg devetih strani zgodbe napisala še štiri strani zaključka, heh.
O, in pozabila sem na najpomembnejše. A veste, kaj me je navdihnilo pri vključitvi toliko različnih čustev v en del? (Upam sicer, da ni vsega preveč...) 13letnica. Jap, natanko ona ;)
Nekaj časa nazaj sem bila v Klepetalnici in z dekleti smo se nekaj pogovarjale, nakar je rekla: *i*"Dan ni nikoli vsakdanji."*i*
In prav je imela. Prav pa je imela tudi s tem, ko je kasneje (v hecu) dodala, da se je bomo po njeni smrti spominjali po tej modri misli. In zdaj... delam na tem :D čeprav se te bomo spominjali (tudi) po tvojem izjemnem talentu pisanja <3
Z veseljem sprejemam komentarje, kritike in vse, kar imate mogoče za povedat :)
Lepo se imejte,
Sophie Donna