Stala sem tam, gledala v dno morja in bila zamišljena. Zunaj je bila noč in v nežnih valovih se je odsev utripajočo pokvarjene ulične svetilke videl že zelo malo. Moji možgani mi niso pustili dihati. Ne morem niti pomisliti na to, kar se je pravkar zgodilo...

*i*Zakaj jaz?*i*
Jaz se sprašujem to malokrat, a za velike stvari. Ljudje pa se sprašujejo to velikrat, a za male stvari. Vidite, tu je razlika. Vse je ena velika skrivnost. Ljudje se samo lažejo, ko rečejo da je na vse odgovor, ali da je vse z razlogom, ali da se je vse na začetku začelo. Ampak kaj če se nikoli ni začelo? *i*Kaj če je vedno bilo?*i* Noben te opcije sicer nima za opcijo, ker nekaj v tvojih možganih ne more tega sprejeti, razumeti. To samo ignorirajo, ker ne prenesejo tega, da bo nekaj za vedno skrivnost.

Nazaj k *i*"Zakaj jaz?"*i*
Predstavljajte si, da je nedko hudo poškodovan zaradi prometne nesreče, ker je vozil z teefonom. In zato vsem govori da nikoli ne vemo kdaj se lahko kaj zgodi. Govorijo nam, da naj nikoli ne rečemo "Ah, to se mi nebo nikoli zgodilo." In potem seveda "Nikoli ne veš." Ampak, dejansko imajo prav. Dejansko res nebojo pristali v prometni nesreči tudi če bojo vozili avto z telefonom. Vseeno se ti to nebo zgodilo. Na svetu je veliko ljudi, a zdi se da je več nesreč. Ampak vseeno ti nikoli neboš pristal v nesreči. Celo telo ti govori, da ni šans da se to tebi zgodi, in le mali delček možganov ti pravi, da je možnost.

A zdaj tukaj stojim in gledam v morje in se sprašujem kaj se je pravkar zgodilo.

*i*Zakaj jaz.*i*