1. POGLAVJE: Izginjajoči vodnjak, 2. del


ROY

»Mi podaš kozarec?« je z bolniške postelje v šolski ambulanti zaklical moj najboljši prijatelj Ed. Zlomljeno desno nogo je imel ovito v mavec, prev tako zlomljeno levo roko. Še vedno nisem razumel, kako je lahko ostal normalen in miren po tem, kar se mu je zgodilo.
»Ne glej me tako! In podaj kozarec.« Na mojo srečo je dobri stari Ed ostal dobri stari Ed. Podal sem mu kozarec.
»Nerad to sprašujem, ampak… Kaj se je zgodilo tam spodaj?« sem previdno in počasi vprašal. Edovo veselje je splahnelo. Zdaj se je zdel utrujen in nesrečen.
»Ubili so Valerie. Ne vem, kdo. Našel sem njeno truplo in potem, BUM, moja noga in roka zlomljeni, bolečina v obrazu, za povrh pa še ničesar nisem videl.«
Vedel sem, zakaj je bil Ed tako potrt. Valerie je bila njegova punca. Dokler… no, saj veste.
V ambulanto je stopila ena od zdravilk in Edu prinesla nek zanimiv zvarek, ki mu je hitreje celil kosti. Na žalost to ni veljalo za njegov obraz. Še vedno je imel dolge praske, a je ena od zdravilk povedala, da mu ne bo ostala niti ena brazgotina, če se bo vse izšlo dobro.

*

Vrata ambulante so se odprla in vstopila je ravnatejica Dovilé Moretti. Mlada, nova in zvita. Zelo težko ji je bilo lagati, če si jo gledal naravnost v oči. Prišla je k Edovi postelji in vedel sem kaj sledi. Pogovor. Ko je prihajala me je z ledeno modrimi očmi premerila od nog do glave in zamrazilo me je.
»Ti si Edmund Macready?« je vprašala. Ed je pokimal. Spogledala sva se. »Dobro. Opiši, kaj se je zgodilo.«
»Ne morete kar-« sem nasprotoval, a me je Ed prekinil s svarečim pogledom. Začel je opisovati dogajanje. Glas se mu je tresel, ponavljal se je in jecljal, a je nadaljeval. Bil je približno na polovici zgodbe, ko so se vrata ambulante spet odprla in vanjo sta pritekli dve dekleti. Prepoznal sem ju. Prva je bila Britney Le Roche, hči Damona Le Roche in Lune Le Roche, dveh pomembnih plemičev. Druga pa… ojej. Bila je Megan Marshall, hči alkimista Henryja Marchalla Layerja in… no, za njeno mamo niso vedeli. Meganin oče je bil poročen, a sta se z njegovo ženo ločila dve leti preden se je Megan rodila. In Henryjeva bivša žena najprej sploh ni vedela za Meg. Vedel sem, da je Meg z očetom preživela pet let, potem pa je umrl (bil ubit). Do svojega desetega leta se je meg selila iz enega rejniškega doma do drugega, vedno so je vrgli ven. Na koncu se je ustalila z družino Swan. Z Meg sva imela bolečo preteklost. Meg je pri devetih letih pokazala, da nikoli ne bo mogla imeti čarovnije. Jaz in moji prijatelji… osramotili smo jo. Nalašč. Bili smo grozni ljudje. Meg se je razjezila, pokazala čudno obliko magije in… prestrašili smo se. Meg nam je zagrozila, naj ne govorimo o tem. Po pravici povedano nisem hotel vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi komu povedali.
Le Rochejeva in Meg sta se ustavili, ko sta zagledali Dovilé. Spogledali sta se kot nekaj časa pred tem midva z Edom. Vedel sem, da je Britney na začetku šolskega leta zašla v težave z Morettijevo, Meg pa pri ravnateljici ni bila pretirano priljubljena.
»Oh! Megan Marshall in Britney Le Roche! Kakšno presenečenje!«
Zdelo se mi je, da je poskupšala zbadati Britney, a se je ta držala ledeno pokonci kot deska. Megan ni bila videti tako odločna.
»Greva nazaj?« je tiho vprašala. Britney je že gotela odgovoriti, ko jo je Dovilé prekinila.
»Ne,« ji je ledeno zagotovila. »Megan, ostani tu in se pogovori z zdravilkami o kakršnihkoli težavah, zaradi katerih si prišla,« – ob tem je Meg strupeno pogledala Britney – »Britney pa v mojo pisarno.«
Le Rochejeva je pogoltnila. Nato je pokimala.
»Počakajte tiukaj,« nam je naročila Morettijeva (kličimo jo Murena, bolj ji pristaja). Odkorakala je do Britney in jo odpeljala iz ambulante. Plemičeva hči je svoji prijateljici s pogledom sporočila: *i*112!!*i* Potem sta izginili.
Meg se je nelagodno ozrla po prostoru. Odločil sem se jo ignorirati in se posvetil Edu, ki je bil še vedno zelen.
»Si dobro?« sem ga vprašal. Ed me je dvomljivo pogledal, kot bi hotel reči: *i*Kaj misliš?*i*
»Šel bom po zdravilko,« sem se ponudil, a ni bilo potrebe. Zraven Edove postelje se je pojavila Floria, ena od nimf zdravilstva (ne sprašujte, če so v grški/rimski mitologiji, ker ne vem). Floria je bila vedno prijazna do naju z Edom. V nasprotju z drugimi nimfani zdravilstva. Imela je mentolno zelene oči, lase blond in nekatere pramene v barvi sivke. Po nimfje je bila stara okrog sedemnajst, v resnici pa okrog sto trideset.
»Izvoli.« Floria je Edu pod nos pomolila kozarec z vodo motne barve. Ed je naredil nekaj požirkov in v njegov obraz se je vrnila barva. Videti je bil osupel.
»Floria, ti si čarobna,« ji je zagotovil. Nimfa se je živahno nasmehnila. Potem je pogledala proti Meg.
»Kaj pa vajina prijateljica tamle?« je vprašala. Meg se je zdrznila, a se še naprej ni zmenila za nas.
»Ni ravno prijateljica,« sem s težavo izdavil in se bal, da sem jo prizadel. A še naprej se je ozirala po prostoru, preslišala mojo pripombo. Floria je počasi šla do nje.
»Potrebuješ pomoč?« jo je prijazno vprašala. Meg je zmajala z glavo.
»Čakam prijateljico.« Pogled je odločno uprla skozi okno. Floria ji je položila roko na ramo. Njene zenice so se razširile, potem pa se je optekla. Meg jo je ujela, preden bi padla na tla.
»K-kaj je bilo to?« Meg je Florio tresoče postavila na noge. Nimfa je z še vedno razširjenimi zenicami zrla v Meg. Potem se je opotekla stran in sedla na posteljo poleg Eda. Slednji se je dvignil v trenutku, ko je Floria padla, in je bil še vedno v enakem položaju.
»Kaj. Je. Bilo. To?« je vprašal.
»Ne vem.« Meg je zvenela tako, kot da se boji, da ima prav o tem, kar se je zgodlio.
V tistem so se odprla vrata in vstopili sta Le Rochejeva in Murena. Britnyjene oči so bile rdeče od joka, ravnateljica pa je v očeh imela kanček zmagoslavnosti.
»Lahko odideta,« je rekla in tudi sama hitro odšla.

*

Zdravilke so me po dodatnih pol ure pri Edu nagnale ven in taval sem po šoli. Vrnil sem se v internat in se po gazenju v snegu počutil kot mokra mačka. Povsod so letele kepe. Težko se jim je bilo izogniti. Sploh pa če si bil najlažja tarča. Če so te tvoji bivši ''prijatelji'' obmetavali s kepami, ti tlačili sneg za vrat in se norčevali, da si zguba, ker nekoč nisi hotel nekega dekleta udariti… Ah, saj ni pomembno.