Jutro pilovčki moji<33
Vem, da zej že neki dni nism nč objavlala pa to. Še zmeri sm mogla mal razvit idejo za tole zgodbo. In voila, klele je napisana! Um... pa sry ker še zmer nism objavla Objema zvezd. res se mi mal vleče pisanje, ampak ne skrbte, enkrat bo pršlo. Zej pa uživite v tej novi zgodbi<33
lysm:kiss:
loly:rose:


1. POGLAVJE: Izginjajoči vodnjak, 1. del



MEG

Zrla sem v odsev svojega (groznega) obraza v kopalničnem ogledalu in si zapenjala gumbe na črni majici z dolgimi rokavi. V kopalnico je brez opozorila vstopila moja najboljša prijateljica Britney (Bri na kratko). Tega sem bila že navajena in tako ali drugače ni bilo pomembno, saj sva bili najboljši prijateljici. Pred tremi meseci bi prav verjetno skočila skozi podstrešno sobo v našem internatu. A zdaj smo bili že decembra. Se mi zdi.
»Si slišala, da so napovedali božični ples?« me je vprašala in za spremembo ni pokazala nobenega navdušenja. Zavzdihnila sem. Ja, decembra smo bili.
»Zate je lahko. Mene ne bo nihče povabil. Fantje se bodo kar stepli, da bi bili tvoji soplesalci,« sem nesrečno rekla.
»Hm…« Bri si je nanašala maskaro, zato tisti trenutek ni mogla govoriti. Ko je končala, je nadaljevala z govorjenjem. »Mogoče bi jih pa lahko pustila, da se stepejo, zavrnila zmagovalca in vzela tistega, ki bo najbolj poškodovan.«
Bri je na svoj način uživala, kadar so bili fanntje do nje ustrežljivi in prijazni. Potem pa je bila še hčerka pomembnega plemiča in očitno je v njihovi krvi, da se vedejo rahlo kraljevsko, ne glede na to, kje so. Za povrh pa je bila Bri še na smrt lepa. Kot prvo: Na njeni zagoreli, gladki polti, v nasprotju z mano, ni imela niti enega mozolja. Kot drugo: Imela je čudovite velike oči v sivi barvi, ki je rahlo vlekla na barvo sivke. Že če si je na trepalnice dala maskaro je izgledala kot lepotni model. Kot tretje: Imela je takooo lepe lase. Bili so blond, skodrani in dolgi. Večinoma jih je imela spete v visok čop, par pramenov pa si je pustila, da so ji viseli ob obrazu. Imela je moč nadorovanja vetra.
Prvi šolski dan je nosila Pandorino zapestnico, potem pa jo je prodala za denar, da ga je po mili volji zapravljala za sladkarije in neuporabno šaro v trgovinicah v mestecu malo stran od naše šole. Ko že govorimo o mestecu: Bilo je človeško mestece, a so vsi v njem vedeli za magijo naše šole. Večinoma so se držali stran od nas. Vsaj niso spraševali katere vrste magije imamo. Potem bi jaz morala spet priznati, da je nimam. Sama pri sebi sem še vedno vztrajala, da bo prišla, a so mi povedali, da ne bo. Veliko otrok ni še pokazalo magije. Nekateri niso imeli čarobnih moči, a so se povezali z neko živajo, kar prav tako velja za dar. Ko smo ravno pri meni, je morda bolje, da povem še vse ostale grozne stvari o meni. Nočete videti mojega obraza. Imela sem mozolje (groza) in oči, za katere so ljudje pravili, da so nedoločljive barve. Pravili so, da so bile kdaj rjave, kdaj modre, kdaj zelene, kdaj jantarne, kdaj rožnate, kdaj črne, kdaj celo rdeče in tako dalje. Ne vem, kaj so drugi videli, ampak moje oči so bile jantarne. To sem videla zdaj v ogledalu. Lahko bi se gledala ure in ure pa bi bile iste, Bri pa bi mi pravila, da so zelene. Ali modre. Ali rdeče. Na žalost se spreminjanje barve oči ne šteje za magijo, čeprav naj bi bil eden od znakov, da jo imaš.
Potem sem imela temne čokoladne valovite lase. Na določeni svetlobi so se svetlikali rdeče, na drugi zlato. Za povrh pa mi je bilo ime Megan. Kdo pri zdravi pameti svojega otroka poimenuje Megan?

»Meg, si naredila domačo nalogo?« me je vprašala Bri medtem, ko si je spenjala lase. Briino poreklo si lahko določil z njenim načinom oblačenja. Nosila je svetle široke kavnojke in bež majico z dolgimi rokavi, ki je bila prekleto ljubka na njej. Čez majico je oblekla oprijet eleganten pulover na zadrgo in dolgo elegantno črno bundo.
»Ja,« sem ji odvrnila.
»Lahko prepišem?« je brezbrižno vprašala. Sploh ji ni bilo več treba prositi.
»Po zajtrku,« sem ji obljubila.
»Super.« Bri si je zapela jopico. Čez glavo sem si navlekla pulover in z Bri sva se odpravili na zajtrk.

*

V jedilnici so bile najmanjše možne mize mize za štiri. Zato sva z Bri sedeli z mojim bratom Marcelom in njegovim sostanovalcem Willom.
»Hej, sestrica.« Marcel mi je razkuštral lase. V resnici sva si bila zelo podobna. Oba sva imela enake barve lase in precej podoben obraz. Marcel je bil vsaj privlačen. Imel je modre oči. In bil je za celo glavo višji od mene.
»Hej.«
»Torej. Gremo na zajtrk ali kaj?« je vprašala Bri. Za roko me je potegnila stran od fantov in me odvlekla do kuharice, ki je nalagala grano. Šele zdaj sem opazila, da je bila Bri v obraz rdeča kot rdeča pesa, ki jo je kuharica nalagala na krožnike.
»Bri? Je vse v redu?« sem jo vprašala. Bri je poškilila proti Willu in Marcelu. Oh. »Si zaljubljena v mojega brata?«
Bri je odkimala.
»V Willa?«
Briina ušesa so postala temno rdeča, kar je bil par zagotovo odločen ja. »Mogoče kaseje. Tu je preveč ljudi.«
Skomignila sem. »Prav.«

*

Z Bri sva hodili po šolskem dvorišču. Bil je glavni odmor. Noge so mi zamrzovale, a je Bri hotela, da grem z njo. Da mi mora nekaj pokazati. Tako kot vedno, mi ni pokazala ničesar razen neskončne ledele beline, znane zudi kot sneg. S svojih las sem stresla še nekaj snežink.
»Še malo pa bova kot dva zamrznjena lososa,« sem rekla in skušala nadzorovati škrepetanje zob. Bri je pozorno strmela naprej, kot bi nekaj iskala. Zagledala sem vodnjak.
»Oh, zaradi vodnjaka sva prišli!« sem se pritožila. Bri me je zmedeno pogledala.
»Meg, je vse v redu? Tu ni nobenega vodnjaka.«
Pretreseno sem obstala. »Ja pa je,« sem trenutek za tem trmasto vztrajala. Odšla sem do vodnjaka in je naslonila nanj.
»Sloniš na drevesu,« mi je rekla Bri. Še enkrat sem pogledala. Vodnjak je bil. Kako..?
»Vodnjak je,« sem ji zatrdila. Bri se je namrščila.
»Greva v ambulanto.« Potegnila me je z vodnjaka/drevesa.