Zadihana sem, v kosteh me žge. Pogutim se kot, da mi bo vsak trenutek razgnalo pljuča. A ne smem se ustaviti. To je vse kar vem. Edini cilj, ki ga imam pred očmi: teči, zbežati, preživeti. Za trenutek si drznem pogledati čez ramo. Vzame mi dih. Nevarnost je še bližje, kot prej. V tem trenutku začutim, da nimam več trdnih tal pod nogami. Presneto! Spotaknila sem se čez kamen. Samo še tega se mi je manjkalo.
Pristanem na tleh in na čelu začutim curek tople krvi. Tako, to je konec mojega življenja. Tu se vse konča. Moje poti je konec. Spodletelo mi je.
V obupanem poskusu reševanja svoje kože zakričim: "Prosim, prosim prizanesi mi. Zakaj jaz? Nisva bili na isti strani? "
Pojava se sklanja nadme. Sploh ne posluša mojih obupanih krikov. V zadnjem obupanem poizkusu zakričim: "Kako si lahko?" Nato se mi zatemni pred očmi...

Verjetno vas zanima, kako sem pristala tako nizko. Najbolje je začeti kar na začetku, tako da...

Ime mi je Rose. Imena nisem dobila po slavnem liku iz filma Titanik, temvč po moji pra babici. Bila je ena boljših svetovnih raziskovalk. Razreševala je mnoge misterije.Imela je polno bizarnih in manj bizarnih teorij o posmrtnem življenju, mitoloških bitjih in nazadnje njena teorija o noči čarovnic.Bila je najbolj znana izmed vseh teorij.Pa ne zato, ker bi bila pravilna ali bi spremenila pogled na svet, temveč zato, ker je na noč čarovnic -ravno, ko bi morala imeti tiskovno komferenco pred mnogoštevilnimi novinarji- izginila.
Tako so mi povedali sorodniki, to pa je tudi vse, kar imam o njej. Ničesar drugega mi nočejo povedati . Vse je zavito v tančico skrivnosti.Poleg vsega, mi vsi govorijo, kako zelo sem ji podobna. Nekateri celo menijo, da je pra babica vstala od mrtvih, a jaz vem, da nisem ona. Sem druga oseba.
A med mano in njo (čeprav je še nisem srečala) čutim neko nevidno nit, ki naju povezuje. Nit, ki povezuje stoletno izginulo babico in povprečno trinajstletnico.
Res je malo manjkalo, da bi se mi utrgalo od vseh laži in prikrivanja o mojih prednikih, zato sem se ne napotila do mojega pra dedka- njenega moža.
Pozvonila sem, in odprl mi je zmeraj dobrodušen in prijazen starček.
Malo mi je bilo pa žal, da bom morala njegovo dobro voljo izigrati in ga prevarati, da bi prišla do nujno potrebnih informacij...


* Hej, hej
kak ste kej?
Po doooooooolgem času sem spet napisala novo zgodbo. Prooooooosim, če mi v kom. napišete kakršnokol mnenje. Nej napišem 2. del?
fajn se mejte,
#marelca710