uganete, kako se je koncalo zadnjič, ko so klicali iz bolnišnice in sta mami in ati zganjala cel cirkus in vik in krik?! klicali ao, če pridemo (zamujali smo 1 uro). na koncu nismo šli. še cel dan smo bili vsi potrti. danes ne bomo zamudili, za to bom poskrbela jaz. mami in ati sta v službi, isabelle in urban pri varuški, jaz pa sama doma. kdaj sta že mami in ati rekla, da gremo? ob 4h?16h?10h?ali mogoče 17h? ne, to ni mogoče! pozabila sem uro!

domislim se. pri telegonu imam napisano neko številko in poleg nekaj piše. ati je enkrat rekel, da je to bolnica, v kateri se trenutno zdravi babi. švignem skozi vhodna vrata (ven mi je sicer hoditi prepovedano ko sem sama) in stečem k martinu. na srečo je doma. oh ne! to ni martin! je pa njegov starejši brat toni! zdi se mi, da se mi misli porušijo, a nekaj spregledam.... če je tončwk, kot ga kličemo, starejši od martina, še bolje pozna črke! "toni! toni!"
"kaj rabis, mala?"
"za mojo babi gre. nujno te potrebujem!"
"zdaj bom pa reseval se babice?"
"dam ti mojo milka cokolado!"
"mala, ti maš Milko? daj ne nori!" (milka je bila v tistem casu po 2.sv.vojni redka)
"PROSIM!"
"okej, okej, kaj je?" pokazal je obraz prijaznega soseda, ne mladostniškega tečneža, ki ga je imel prej. na hitro mu obnovim vse dogodke in hitreje kot jaz švigne v mojo hišo.
"kje je telefon?"
"dnevna soba."
prebere napis na listku, potrdi da je to bolnišnica in pokliče.
zvoni, zvoni....
☆
"na koga želite, da vas navežem?"
"bolnišnica svetega jurija, prosim."

klink!

"dober dan, bolnišnica svetega jurija. kako lahko pomagam?"
"tu karolina podkrižnik. kličem za mojo babico, adelinne čopfer. oddelek resnih bolezni."
"kaj pa potrebuješ,karolina?"
"danes imamo termin za obisk babice. res se veselim, ampak sem pozabila uro."
"prideš sama?" se začudi gospa.
"ne, s starši in sorojenci, a sem sama doma."
"no... hmm... nakej se je... ah, te zvežem z oddelkom."
"hvala.."

klink!

"oddelek za intenzivno nego, jordana talogan pri telefonu."
"tu karolina podkrižnik, kdaj moramo danes priti k moji babici adelinne čopfer?"
"..."
"kaj?"
"tvoja babica... mislim... ni je več tu."
"kako, prosim?"
"no, malce čudno sem se izrazila. ni mrtva, a... pretežko bolezen ima. za to bolnico. z dragim bolniškim helikopterjem smo jo.. no... odpeljali v severno ameriko. tam ji edino lahko pomagajo tako, da je brez tveganja."
zapre mi sapo. tokrat prebledim jaz.