YVONNE
"Sezuj si čevlje preden vstopiš," povem Grace, preden stopi v naše stanovanje.

"Okej. So tvoji starši doma?" me vpraša, medtem ko si odvezuje vezalke na nizkih temno modrih All Star supergah. Obožujem te čevlje, a jih imam raje v svetlo roza barvi.

Z Grace sem se spoprijateljila ob začetku tega leta, ko sem jo spoznala v kavarni, kamor prihaja vsak teden, da se uči.

Usedla sem se za mizo ob desnem oknu, kot ponavadi in ona je prisedla k meni. Jaz sem si naročila belo kavo, ona pa nič. Natakarica ni povprašala po njenem naročilu, zato sem ji na koncu jaz naročila belo kavo, ki je, kot je sama povedala, tudi njena najljubša. Ni se ponudila, da bi plačala, zato sem nalogo prevzela jaz, v upanju, da sem naredila dober prvi vtis. Od takrat naprej, je bila to najina navada.

Sošolci me ne marajo preveč, saj govorijo, da sem čudaška. Ko sem jih vprašala, zakaj tako mislijo, mi niso znali razložiti. To se mi zdi nadvse neumno in nezrelo. Zakaj nekoga ne bi maral, pa sploh nimaš razloga za to?
Razen nje, nimam prijateljev. Imela sem le eno prijateljico, Shirley, a...O njej ne maram govoriti. No, pa vseeno bom. Vem, kakšen občutek je, ko te nekdo pusti brez odgovorov.

Ona je...Imela je prometno nesrečo. Preživela je. A bi bilo bolje, če ne bi. Poškodbe možganov so tako hude, da se ne spomni ničesar. Niti same sebe. Ves čas je v bolnišnici, priključena na razne naprave in cevi. Od takrat sem jo videla le enkrat. Bila je prazna. To sploh ni bila več Shirley. Bilo je njeno telo, ki je živelo, ko je njena duša že umrla. Ob pogledu na njen odsoten pogled, sem zajokala. To ni ona, sem šepetala. Takrat so njeni starši prepovedali vse obiske. Od takrat je nisem več videla.
Pred njo, nisem imela nič. Z njo, sem imela vse. Po njej, sem imela še manj, kot pred njo.

Z Grace, pa sem vse pridobila nazaj. Pomagala mi je iz vsake zagate. Zdi se, kot bi bili ustvarjeni druga za drugo. Vedno ve, kaj reči in včasih je tako, kot da mi bere misli.
Z njo sem jokala, z njo sem se smejala, z njo sem opravljala. To je stvar na meni, ki mi ni všeč. Opravljanje je grdo, še posebaj, če veš, da o tebi opravljajo vsak dan. Občutek ni najbolj prijeten.

Danes sem Grace povabila k meni domov. Prej sva se družili le v kavarni ali pa sva hodili po centru mesta. Vsi so me postrani gledali, a ob njej sem se počutila varno. Vedela sem, da me ne bo nikoli izdala.

Iz žepa potegnem šop ključev, ki jih imam pripete na bel trak z zelenimi napisi različnih sponzorjev nekega športnega dogodka. Trak mi ni všeč, sploh ne, a je edini, ki ga imam.
Poiščem ključ z nalepko s srčkom in ga vtaknem v ključavnico. Zavrtim ga v desno in slišim, da se vrata odklenejo.

"Ojla!" glasno pozdravim.

"Hej, Yvonne!" me pozdravi oči. Mama je verjetno še v službi.

"Tole je moja prijateljica, Grace," rečem.

"Grace? Si mi jo že omenila?" me začudeno vpraša.

"Seveda sem jo. Se ne spomniš? No, mogoče sem zanjo povedala mami, ampak saj je vseeno. Ona je moja najboljša prijateljica," pojasnim.

"Kje pa je?" vpraša in se nagne vstran, da bi jo videl.

"Grace, lahko vstopiš," rečem in ji z roko nakažem, naj vstopi. Z eno nogo stopi na predpražnik in priključi drugo. Vidim, da ji je nerodno, saj se nemirno prestopa iz ene noge na drugo. Z roko si prime pramen čokoladno rjavih las in si ga začne navijati okoli kazalca na desni roki.

"Grace!" jo pokliče moj oče.

"Oči, saj je tukaj," začudeno rečem.

G. SALLOW
Nepremično stojim tam. Gledam vstran in se čudim. Sem mar jaz neumen? Je nekaj narobe z mano? Še kar gledam in stojim v začudenju.

"Oči? Si v redu?"

Ne vem. Strah me je. Kaj se dogaja? Začnem paničariti. Ne vidno, seveda. Sprostim obrazne mišice in upam, da ne opazi mojega presenečenja.

"Ljubica, ni...nikogar ni," izustim.

Posveti se mi. Vem, kaj se dogaja. Ne vem pa še, kako naj ji to razložim. Na jok mi gre. Vem, da sem odrasel moški, a to je grozno. Saj ne bi dejansko zajokal. Le pretresen sem. Kako se je to lahko zgodilo?

"Kako ne...?" reče in pogleda v stran.

YVONNE
Kaj se dogaja z očkom? Je mar oslepel? Saj stoji tukaj. Gledam jo, dve minuti nazaj sem se pogovarjala z njo.

"Grace, reci kaj," jo spodbudim.

Grace si še kar navija pramen las okoli prsta in gleda. Obotavlja se.

"Živjo," potiho reče. Mi bo zdaj verjel?

"Slišiš?" Privzdignem obrvi.

"Ničesar ni, miška. Samo midva sva," zašepeta.

Skrbi me za očka. Se je kaj zgodilo? Nekaj ni v redu. Izgleda prestrašen in zaskrbljen.

"Oči, si v redu? Kje je mami? Jo pokličem?" zaskrbljeno vprašam.

"Yvonne. Nekaj ti moram povedati," začne.

G. SALLOW
Ne vem, kako bi oblikoval besede, da bodo zvenele prav. Z roko, pospravljeno v desni žep, se igram z kovancem.

"Ljubica, Grace ni," ji povem, na najbolj preprost način.

"Kako to misliš? Tukaj je. Stoji pred tabo!"

Precej razdražena je. Vedel sem, da sprva ne bo razumela.

"Grace ne obstaja."

Na njenem obrazu se izriše panika.

"Kako ne obstaja? Seveda obstaja. Tukaj je! Točno tukaj!" glasno reče in pokaže na mesto, kjer vidi Grace.

"Grace ni resnična," pojasnim.

"Ne. Ne, ne, ne!" histerično zakriči in z vsakim 'ne'-jem povzdigne glas. "Mora biti resnična!"

Pričakoval sem podoben odziv. Grozno mi je gledati kaj takega. Kako se ji je lahko to zgodilo? Čeprav bi po tistem s Shirley pričakoval nekaj podobnega. To je napovedala tudi šolska psihiatrinja. Yvonne gleda v tla, zmajuje z glavo, v obraz pa postaja vedno bolj rdeča. Prej ko je izvedela, bolje je zanjo. A bilo je že prepozno.

YVONNE
Kaj se dogaja? Se mi meša?! To ne more biti res. Ne, ne in ne. Grace je moja prijateljica. Ne more biti izmišljena! Ves čas je tukaj!
Pogledam proti njej. Zdaj je ni več. Vidim jo, kako koraka po ulici. Stran od mene. Zapušča me.

"Prej, ko se sprijazniš s tem, lažje ti bo," reče oči.

Ne morem se sprijazniti. Grace je bila vse. Bila je edina prava prijateljica, ki sem jo imela. Edina. To ne more biti res. Preprosto ne sme biti res. Ampak vedno bolj se zavedam. Vedno bolj spoznavam, da ima prav. Grace res ne obstaja.

Svet se mi podira. Stojim kot vkopana. Po licih mi stečejo solze. Postanem omotična, v glavi se mi zvrti in opotečem se v sobo. Sesedem se na posteljo in strmim v steno.
Ne jočem. Ne kričim. Le gledam in se sprašujem. S čim sem si to zaslužila?

Vsega je konec. Shirley me je zapustila. Grace me je zapustila. Kdo bo naslednji? Mami? Saj ne vem, kaj če je mami že mrtva? Kaj če sploh ne obstaja? Ne morem vedeti. Nikoli ne bom. Grace je bila laž. To ni res. Grace je bila privid. Kaj, če je celo moje življenje prav tako privid?
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
ojjjj
evo to je še zadnja zgodbica k jo mam (na žalost (sej mogoče še kakšno napišm)). use te so od lani, tukile mate še link do drugih dveh, upam da vm je ušeč (tbh se mi mal ne da pisat tega nagovora (?) tko da to je to)

https://pil.si/forumi/pisalnica/zadnji-vlak
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/za-obzorjem

shineyy<3