KAJA ADAMS
Ko pridemo do ladje, počasi splezamo nanjo. "Tu spodaj," pokažem na lestev, ki vodi v podpalubje. "Super, zdaj pa sestavimo načrt," reče Kattie. "Kako bi uničili cel zapor in vse spravili ven na karseda varen način?" "Že vem!" vzkliknem. Vsi se obrnejo k meni. "Poglejte, nekdo bi zamotil vse stražarje, nekdo pa bi vse spravil ven skozi zadnja vrata. In ker nas je več, bomo vse lahko naredili hitreje, poleg tega pa moramo najti še Kelly," še dodam. "Pa pojdimo," reče Hope živčno. Počasi splezamo dol po lestvi, in takoj ko zadnji stopi noter, nas že udari; za nami začne teči voda, ki je visoka čisto do tistega vodnega pasu zgoraj. "Bežimo!" zavpije Gal. Tečemo kot nori, jaz pa se obrnem in poskusim ustaviti vodo, a mi ne uspe, najbrž je ta voda uročena. Še naprej tečemo. In ker sem ta štor, moram seveda zdaj pasti. Voda pa je tik za mano in že se pripravim, da me odnese... A ne zgodi se nič. Odprem oči. Voda se je postavila v zid, očitno od tu naprej ne more. No, še dobro. "Mogoče pa tole ni bila najboljša ideja," zavzdihne Hope. "Rešiti moramo Judy!" vzklikne Kattie. "In vse ostale," jo dopolnim. "Pojdimo naprej in upajmo, da je bilo to to in da ne bo več nevarnosti." Čeprav v resnici zelo dvomim, da jih ne bo. Le upamo lahko.
Odpravimo se naprej. Nato pa pred nami zagledamo gozd. "Pojdimo," reče Kattie, "na drugi strani je najbrž zapor." Hodimo čez gozd. "Družba, a ste slišali tole?" vpraša Gal s tresočim glasom. "Ne bodi boječka, Gal," zavije z očmi Hope." Nato pa se za nekim drevesom pokaže senca. "Kaj je to?!" vprašam. "Saj ni Blackman, ne?" se strese Kattie. "Ne more biti," odkima Hope, "saj smo ga vendar spremenili v prah." "V bistvu ste ga v črne vrtnice," se zasliši znan glas. Izza drevesa pride Jaka. "Od kje pa ti?" se zamejim. "Ah, kar tako, malo mi je bilo dolgčas, pa sem prišel sem." Nejeverno ga pogledam. Kdo pri zdravi pameti bi visel v nevarni coni, če mu je dolgčas?! To očitno misli tudi Jan, saj mu namuznjeno reče: "Ti je moralo biti pa res dolgčas, če si prišel sem." Jaka se zasmeje: "Ne, saj se samo hecam. Prišel sem, da bi vam pomagal. Bližate se koncu gozda, in tam je tisti zapor. Jaz bom zamotil stražarje, gre kdo z mano?" Oba fanta se javita. "Me pa bomo vse spravile na varno," rečem. Ta čas prisemo do konca gozda. "Prav, srečno," nam zaželi Jaka in vsi trije stečejo pred stražarje in ti jih začnejo loviti. Me pa se izmuznemo do ječ, par stražarjev onesvestimo in osvobodimo ljudi. Kattie je šla k zadnjim vratom, tako da lahko ljudem pomaga ven. Ti so različne starosti, od okoli pet letnih otrok do babic in dedkov. "Najti moramo Kelly," zašepetam Kattie. "Ti jo kar pojdi iskat," mi odgovori, "midve pa bova pazili na situacijo." Stečem po hodniku, v nasprotni smeri toka množice, ki se vije proti vratom. Vidim Judy in Kelly, ki sta na koncu vrste. "Pridita, hitro!" jima rečem, stražarji bodo vsak čas..." Nenadoma se zunaj zasliši strel. Zvok prihaja od tam, kamor so šli Jaka, Jan in Gal. Oh, ne. "Pridita, hitro!" jima zavpijem. Nato še me stečemo ven. "Kelly! Judy! Kako sem vesela, da sta ok!" zavpije Kattie in ju objame. "Saj nočem motiti," je živčna Hope, "ampak a je še kdo slišal zvok strela?" "Ja, jaz! Pojdimo pogledat, če je s fanti vse ok!" zavpijem in stečemo na drugo stran zapora.
"Judy, PAZI!" zavpije Kelly.
Na hitro se zasukamo in zaslišimo strel, naslednji trenutke pa se Kelly vrže pred Judy. Nato obleži na tleh. "KELLY?! KELLY!" zavpijem. "POJDIMO!" zavpije Jaka. "Kelly se ne more pobrati!" zavpijem. Res ima veliko in globoko rano na boku. Kelly spravimo na neko desko, ki je oblečena v blago. "Kelly, pozdravi se, saj si demon!" zaječi Kattie. "Kattie, tega nisem povedala še nikomur... ampak nisem demon." Jaz sem to vedela že prej, saj bi drugače čutila, da je tu še en demon. "Kaj pa si?" vpraša Hope. "Jaz sem človek."
***********************************************************************************************************************************
Evo, nov del! Lajkajte in komentirajte, če vam je všeč!
Lp in ostanite zdravi, Kattie :headphones::guitar: