Ojej! Vse je tako resnično, čeprav VEM, da imam nočne more! Tečem, tečem, in se vstavim. Zdaj opazim, da je to RESNICA! Slišim, da me nekda lovi, nekaj strašnega. Spazam na bližnje drevo, da si natančneje ogledam. Tedaj slišim prhutanje kril. Ha, smešno, noč je, ptice pa letijo! Ojej, ne! Netopiri so! Prihajajo bližje, vidim, da so VAMPIRI! Hočem zakričat, ampak glas ne pride ven. Taka sem znorela, da bi skočla z drevesa, četudi je sto volkodlakov. Pogledam dol, in res so tam! Zdaj hočem zakričati na ves glas, a usta se mi nočejo premaknit! Opazim, da vampirji še vedno letajo proti meni. Spet hočem skočit dol in to poskusim naredit, a noge se niso premaknile! Hotela sem pogledati dol, če so volkodlaki :japanese_goblin:še vedno tam, a se mi glava ni premaknila. Zdaj samo gledam, in čeprav čakam na smrt se mi zdi da sto let, vampiri še vedno letijo proti meni. Zdaj sploh ne morem več gledat, samo čakam na smrt. Mogoče sem pa že mrtva.