Vedno sem pisala zase, tokrat pa sem se odločila da bom to zgodbo delila z vami :heart:

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
V majhnem, skrivnostnem mestu Hollworm, na koncu mesta, je živela deklica Lee s svojo družino. Bilo je lepo poletno jutro. Lee je sedela na klopci in poslušala ptičje petje, dokler iz kuhinje ni zaslišala maminega glasu:

»Lee, soseda je tukaj! Takoj pridi v kuhinjo!«
Lee je zavila z očmi. Ni bila vajena obiskov. V šoli ni imela prijateljev, zato je dneve preživljala z mamo, saj je njen oče veliko delal, starejša sestra pa se zanjo niti zmenila ni.

V kuhinji je zagledala rjavolaso punco, podobno njeni starosti. Bila je prepričana, da je do sedaj še ni videla v mestu.
»To je naša nova soseda, Sarah,« je rekla mama.
Deklica se je nasmehnila in ji ponudila roko. Lee jo je nekaj časa gledala, potem pa odmaknila roko. Njena mama jo je grdo pogledala.
»Sarah, ne zmeni se za to. Lee v šoli nima prijateljev, zato ni vajena obiskov,« je rekla mama.
»Eh, saj je v redu,« je rekel majhen, nežen glas.
Lee ni bilo všeč, da je bila Sarah povabljena k zajtrku, in še manj, da bo morala z njo iti na taborjenje – še posebej zato, ker taborjenja sploh ni marala.

»Dekleti, spakirala sem vama šotor, hrano, svetilke, spalne vreče in vžigalnik!« je veselo in z visokim glasom povedala mama.
Lee je ta glas predobro poznala. Njena mama je vedno tako govorila, kadar se je kam odpravljala – kot da ji je odleglo, ker ne bo rabila skrbeti zanjo. Ko je govorila s takim glasom, je Lee vedno imela občutek, kot da jo mama ne mara in da jo samo obremenjuje.
»In kam naj greva taborit, mama?« je jezno vprašala Lee.
»Lahko bi šli v najbližji gozd, oddaljen je deset minut od tod,« je rekla mama in pogledala najprej Sarah, nato še Lee, ki je želela nekaj pripomniti.
»Samo... v tem gozdu je pred desetimi leti izginila punca najine starosti. Morilca še do zdaj niso našli!« je prestrašeno vzkliknila Lee.

Sarah je hodila za Lee s spalno vrečo v eni roki in svetilko v drugi. Sonce je bilo še visoko, a gozd, kamor sta se bližali, je deloval temnejši, kot bi moral biti. Drevesa so bila visoka in gosto razporejena, kot da nekaj skrivajo med sencami.

»A si res prepričana, da hočeva iti ravno sem?« je tiho vprašala Sarah in se ustavila pred prvim drevesom.
Lee ni odgovorila. Samo zavila je z očmi in stopila naprej po ozki stezici, ki je vodila globlje v gozd. V resnici je bila tudi sama malo prestrašena, a ni hotela tega pokazati.
»Tukaj je izginila punca, veš,« je čez nekaj korakov spet rekla. »Točno tukaj. Pravi gozdni duhovi jo menda še vedno iščejo.«
Sarah je previdno pogledala okoli. »To si si pa izmislila, ane?«
Lee se je le skrivnostno nasmehnila.

Po nekaj minutah hoje sta našli majhno jaso. Bila je ravna in obdana z borovci. Sredi nje je bil star, lesen hlod, kot nalašč za sedenje. Tam sta se ustavili.
»Tukaj bova postavili šotor,« je rekla Lee.
Medtem ko sta razpakirali stvari, je Sarah večkrat pogledala proti gozdu, kot da nekaj sliši. Veter je šel skozi krošnje in listje je šepetalo, kot da bi nekdo tiho govoril.
»Si slišala to?« je nenadoma vprašala.
Lee je pogledala proti temi med drevesi. »Ne. Kaj pa?«
Sarah je utihnila. Zdelo se ji je, da vidi nekaj premikajočega se med vejami. Majhno senco. Ali pa le srno?
»Nič... verjetno le veter,« je rekla, a njen glas ni bil več tako samozavesten.
Lee pa je v tistem trenutku zaslišala rahlo praskanje. Prihajalo je od zadaj. Počasi se je obrnila. Na deblu velikega drevesa so bile... PRASKE. Tri dolge, sveže črte, kot bi jih nekdo pustil z ostrimi kremplji.
»To ni bil veter,« je zašepetala.

Ko sta postavili šotor, se je sonce že skrilo za drevesa. Listje je šumelo, v ozadju pa se je slišalo rahlo ptičje petje, ki ga je prekinila Lee:
»Lahko bi šli po drva, saj se že temni,« je rekla.
Lee je že začela hoditi proti gozdni potki, še preden je Sarah sploh uspela kaj reči.
Nabrali sta nekaj majhnih vejic in debelejših vej, potem pa se odpravili nazaj k šotoru. Ko sta prišli, je bilo sonce že popolnoma za oblaki, zato sta hitro zakurili ogenj.

Dekleti sta sedeli na manjšem deblu. Lee je postajalo žal, da je bila tako nesramna do Sarah, saj je bila ta res prijetna. Pogovarjali sta se ure in ure, dokler ni od nekje zapihal močan sunek vetra in ogenj je ugasnil.
»Kaj če bi se odpravili spat? Postaja malooo strašno,« je zaskrbljeno rekla Sarah.
Lee se je začela režati. »Si res taka boječka?!«
Vsaka je zlezla v svojo spalno vrečo. Tik preden je Sarah zaspala, se ji je zazdelo, kot da sliši tihe korake, ki so se počasi približevali šotoru.
Koraki so nato utihnili. Začutilo se je samo premetavanje šotora. Srce ji je začelo močno biti. Skušala je zbuditi Lee, a ta se ni niti premaknila.

Sarah je previdno odprla zadrgo na šotoru in tiho stopila ven. Naenkrat jo je zajela popolna tišina. Nikogar ni bilo. Za trenutek je pomislila, da sanja... ali pa se ji samo meša?!
Zaprla je šotor in se zavila v spalno vrečo. Še nekaj minut je prestrašeno strmela naokrog, nato pa s težavo zaspala.

V šotor so posijali mehki, rumeni sončni žarki. Lee se je prebudila in se zaspano obrnila proti Sarah – a ni je bilo. Začudeno je pogledala okoli sebe. Nenadoma jo je prešinil neprijeten občutek. Kaj pa, če se je kaj zgodilo?
Mogoče je Sarah zunaj, si je skušala dopovedati.

Počasi je odprla zadrgo na šotoru in previdno stopila na jutranjo travo. Sonce je že visoko sijalo nad pisanimi krošnjami dreves, zrak pa je dišal po rosni zemlji. Toda Sarah ni bilo nikjer.
Lee je hodila med grmičevjem in klicala njeno ime. Nič.
Začutila je, kako se ji v očeh nabirajo solze. Ni vedela, kaj naj stori.

Vrata so se z rezkim škripom odprla. V veži je stal visok možak, ki jo je gledal izpod čela.
»Kaj želite?« je vprašal z globokim glasom.
»Rabim... policista Richaela,« je izdavila Lee. »Moji... prijateljici se je nekaj zgodilo.«
Vrata so se počasi odprla, pred njo se je pokazala velika postava:

»Ti moraš biti Lee,« je rekel z globokim glasom. »Sem policist Richael. Kaj se je zgodilo?«
Lee je globoko vdihnila. »Bila sva s Sarah... v gozdu. Taborili sva. Ponoči sem zaspala... in zjutraj je ni bilo nikjer. Izginila je!«
Policist je nekaj trenutkov molčal, potem pa odkimal.
»Poslušaj, Lee... vem, da si zaskrbljena. Ampak... dokler ne mine vsaj 36 ur od izginotja, uradno ne moremo ukrepati. Takšna so pravila.«

Lee je strmela vanj. Oči so se ji zasolzile.
»Prosim, mora obstajati način!« je Lee s solzami v očeh izdavila.
»Lee, imamo veliko primerov, kjer so ljudje res v nevarnosti in pogrešani. Nimam časa za igrice. Prosim, odidi!«
»Igrice!? Resno? Moja prijateljica je v nevarnosti, in vi nemislite narediti ničesar?!«
»Prav! Bom pa sama raziskala izginotje!!«
»Lee!! Ne spuščaj se v nevarnost in odidi! Res mi je žal, a ne moremo storiti ničesar.«
»ADIJO!« je vrisknila Lee in zaloputnila vrata.
Policist jo je želel ujeti, a je že stekla po ozki gozdni poti, zaraščeni z gostim zelenjem.

Prišla je do majhne zelene ograje, jo odprla in se po kamniti poti napotila do lesenih vrat. Nato je nekaj trenutkov oklevala, ali naj potrka.
Vrata so se počasi odprla in pred njimi je stala Sarina mama. Videti je bila zelo nasmejana, a utrujena.

»Lee, lepo te je videti! Se je kaj zgodilo?«
Lee je nekaj časa strmela v tla. Ni vedela, ali naj ji res pove. Kaj če jo bo zasovražila? Ali pa ji bo prepovedala druženje s Sarah?

S strahom v očeh je le spregovorila: »Em... gospa Novak, prišla sem zaradi Sarah...«
Njen čudovit nasmeh je v trenutku izginil.
»Kaj pa? Sta se kaj sporekli?«

Lee so se v očeh začele nabirati solze. Nato je le zbrala pogum: »Ne... ponoči je izginila. Skupaj sva spali v šotoru v gozdu, in zjutraj, ko sem se zbudila, je ni bilo.«
Sarina mama je obstala. »Kako misliš – izginila? Je kje blizu?«

Lee je počasi odkimala. »Preiskala sem okolico, klicala njeno ime, a nič. Žal mi je.«
Sarina mama se je prijela za usta in naredila korak nazaj. »Ne... ne, to ne more biti mogoče!«
»Zato sem prišla... da vas vprašam, ali se je Sarah v zadnjem času kaj čudno vedla? Ali pa ste opazili obnašanje, ki ni značilno za njo?« je tiho rekla.
Sarina mama si je obrisala oči in na hitro pokimala. »Pridi noter, prosim. Morava se pogovoriti.«

Lee je stopila v hišo. Vonj po sveže skuhani kavi jo je za hip pomiril, a občutek tesnobe ni izginil. Hodnik je bil preprosto opremljen, na stenah so visele družinske fotografije – ena od njih je prikazovala Sarino družino na morju. Sarah se je na sliki smejala, kot da nima skrbi na svetu.

Sarina mama jo je pospremila v dnevno sobo in pokazala na kavč. »Sedi. Bom takoj nazaj.«
Lee je sedla, roke so se ji rahlo tresle. Zazrla se je v knjižno polico pred sabo, a besede na naslovnicah niso imele smisla. V glavi ji je še vedno odmeval zvok šotora, ki se je ponoči premikal… pa tisti koraki…

Sarina mama se je vrnila s kozarcem vode in ga previdno postavila pred Lee.
»Torej… Sarah je res izginila? Brez sledi?« je tiho vprašala.
Lee je počasi pokimala. »Res mi je žal…« je zašepetala.
»Torej… se je Sarah čudno vedla zadnje dni?« je odločno rekla Lee.
Sarina mama je nekaj časa oklevala in opazovala družinske fotografije, na katerih je bila Sarah. Potem pa končno spregovorila: »Ubistvu ja... ni veliko govorila, zaprla se je v sobo in popoldne preživela tam,« je z tresočim glasom rekla Sarina mama.
»Em… ali mogoče veste, kaj je počela?«

Iznenada se je iz hodnika zaslišal rahel hrup, kot bi se nekaj premetavalo. Lee se je naježila.
V tistem trenutku so se vrata odprla in vstopil je Sarin oče. »Kaj se dogaja?« je vprašal z resnim glasom.

Lee je začela govoriti, a je želela najprej postaviti nekaj vprašanj. »Sarin oče…« je začela, »lahko…«
A on se je le izognil njenemu pogledu, skomignil z rameni in odšel iz sobe, ne da bi odgovoril. Lee je obnemela. Niso bili pripravljeni na takšno tišino in skrivnostnost.

Srce ji je začelo hitreje biti, a vedela je, da mora izvedeti več, zato se je obrnila k Sarini mami.
»Ali veste, kaj je Sarah počela zadnje dni v svoji sobi? Je kaj risala ali pisala?«
Sarina mama je rahlo zamolkla in pogledala proti tlom. »Ja… nekajkrat sem jo ujela, kako je risala nekatere simbole in načrte. Nikoli mi ni razložila, kaj pomenijo, a včasih so bili povezani z gozdom ali naravo.«
Lee je stisnila roke v pest. »In oče… ali je kaj opazil? Ali je poskušal ugotoviti, zakaj se je obnašala tako?«
»Oče se je izmikal,« je Sarina mama rekla tiho. »Ne vem, ali zato, ker je bil zaskrbljen ali ker se je bal, da bo nekaj narobe razumel. Včasih je izgledalo, kot da nekaj ve, a noče povedati.«
Lee je občutila, kako ji srce hitreje bije. »Zakaj se oče tako izogiba? Zakaj noče govoriti o tem, kar se dogaja?«
Sarina mama je globoko vdihnila. »Ker se boji, da bi razkril preveč, in da bi kdo prišel v nevarnost. Misli, da bo lažje, če ne govori.«

Lee je vedela, da mora zdaj sama raziskati, če želi izvedeti resnico.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Upam da vam je blo všeč pa če hočte 2. del, napište<33