Pisalnica.png "Druščina 5")
Hej, hej!:grin:
Veliko časa nisem objavljala:confused:, za kar se opravičujem. No, kakorkoli, tu je naslednji del zgodbe...:grin::grin::grin: Pa lepo se mejte!:hugging:
--------------------------------------------------
3. DEL
*i*Hej, Megan.*i*
*i*Oprosti, ker te silim misliti na to, ampak… Kako se je 'ta dogodek' tako hitro razvedel? Mislim, zgodilo se je šele včeraj, pa vemo že mi, ki ne živimo tako blizu. In dvomim, da so srake res razčvekale vso stvar naokrog. Se ti ne zdi to vsaj malce čudno? O tem razmišljam zaradi Marie, ki je to vprašala med večerjo. Ena pametna stvar od moje starejše sestre. Ne, ne, saj ne. Saj je pametna. V glavnem, to bo to.*i*
*i*Drži se,*i*
*i*Victoria*i*
MEGAN
Ne. Ne, ne, ne. Zakaj se to dogaja!? Ne morem nehati mislit na tisto noč. Na to noč.
*i*»Enaki smo,« jim zagotovi dedek, »enakopravni.«*i*
*i*»Ne, pa nismo,« zarenči visok in vitek moški, oblečen v dolg, črn plašč.*i*
»Umakni se, dedek, umakni se…« sem zaječala. Spet sem bila na robu joka.
*i*»Pa bi morali biti,« se ne da.*i*
»Daj no, umakni se, pusti jih!« Ne morem verjeti! Prepiram se s svojimi spomini!
*i*»Kajne, Megan…?« se obrne k meni. Usodna napaka.*i*
»Nikoli ne spusti ustrahovalca z oči,« so mi v glavi odzvanjale dedkove besede. Besede, ki jih je prekršil.
*i*Moški, manjši od tistega v plašču izkoristi dedkov trenutek nezbranosti. Dvigne črn samostrel… in ustreli. Naravnost v njegovo srce.*i*
Jok me je premagal. Solze se mi ulijejo kot slapovi. Kot slapovi krvi iz dedkovega srca.
*i*Ustreljeni me še zadnjič pogleda. Ne izgleda prestrašeno, prej presenečeno. S hrbtom pade na tla in izdihne.*i*
»Ne,« dahnem, »ne.«
*i*Moška se zasmejita. Njun smeh je globok. Nato odideta.*i*
Moje težko dihanje me je spominjalo na njun smeh. Skoraj sem se prisilila, da sem nehala dihati.
*i*Pritečem k njemu. Kaj naj naredim? Zakaj ni staršev z mano? Zakaj sem šla sama? Roko mu položim na prsni koš, ki se nič več ne dviga in spušča. Le še miruje. Začutim srce, ki ne bije več. Stoji. Jaz pokleknem. Solze mi tečejo na njegovo srajco. Tam sem. Čakam. Čez nekaj minut priletijo netopirji. Usedejo se nanj in ga popolnoma prekrijejo. Pod njimi se spremeni v pepel. Potem odletijo. Hitro pograbim pest dedkovega poslednjega prahu, preden ga razpiha veter. Zdaj je dokončno. Ni ga več.*i*
Veliko časa nisem objavljala:confused:, za kar se opravičujem. No, kakorkoli, tu je naslednji del zgodbe...:grin::grin::grin: Pa lepo se mejte!:hugging:
--------------------------------------------------
3. DEL
*i*Hej, Megan.*i*
*i*Oprosti, ker te silim misliti na to, ampak… Kako se je 'ta dogodek' tako hitro razvedel? Mislim, zgodilo se je šele včeraj, pa vemo že mi, ki ne živimo tako blizu. In dvomim, da so srake res razčvekale vso stvar naokrog. Se ti ne zdi to vsaj malce čudno? O tem razmišljam zaradi Marie, ki je to vprašala med večerjo. Ena pametna stvar od moje starejše sestre. Ne, ne, saj ne. Saj je pametna. V glavnem, to bo to.*i*
*i*Drži se,*i*
*i*Victoria*i*
MEGAN
Ne. Ne, ne, ne. Zakaj se to dogaja!? Ne morem nehati mislit na tisto noč. Na to noč.
*i*»Enaki smo,« jim zagotovi dedek, »enakopravni.«*i*
*i*»Ne, pa nismo,« zarenči visok in vitek moški, oblečen v dolg, črn plašč.*i*
»Umakni se, dedek, umakni se…« sem zaječala. Spet sem bila na robu joka.
*i*»Pa bi morali biti,« se ne da.*i*
»Daj no, umakni se, pusti jih!« Ne morem verjeti! Prepiram se s svojimi spomini!
*i*»Kajne, Megan…?« se obrne k meni. Usodna napaka.*i*
»Nikoli ne spusti ustrahovalca z oči,« so mi v glavi odzvanjale dedkove besede. Besede, ki jih je prekršil.
*i*Moški, manjši od tistega v plašču izkoristi dedkov trenutek nezbranosti. Dvigne črn samostrel… in ustreli. Naravnost v njegovo srce.*i*
Jok me je premagal. Solze se mi ulijejo kot slapovi. Kot slapovi krvi iz dedkovega srca.
*i*Ustreljeni me še zadnjič pogleda. Ne izgleda prestrašeno, prej presenečeno. S hrbtom pade na tla in izdihne.*i*
»Ne,« dahnem, »ne.«
*i*Moška se zasmejita. Njun smeh je globok. Nato odideta.*i*
Moje težko dihanje me je spominjalo na njun smeh. Skoraj sem se prisilila, da sem nehala dihati.
*i*Pritečem k njemu. Kaj naj naredim? Zakaj ni staršev z mano? Zakaj sem šla sama? Roko mu položim na prsni koš, ki se nič več ne dviga in spušča. Le še miruje. Začutim srce, ki ne bije več. Stoji. Jaz pokleknem. Solze mi tečejo na njegovo srajco. Tam sem. Čakam. Čez nekaj minut priletijo netopirji. Usedejo se nanj in ga popolnoma prekrijejo. Pod njimi se spremeni v pepel. Potem odletijo. Hitro pograbim pest dedkovega poslednjega prahu, preden ga razpiha veter. Zdaj je dokončno. Ni ga več.*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow.
Tako žalostno...
Ampak res osupljiva zgodba, moram reči.
Super!
Sophie Donna
Tako žalostno...
Ampak res osupljiva zgodba, moram reči.
Super!
Sophie Donna
1
Moj odgovor:
...123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Birmaaa
ojlaaa
v glavnm mi mamo kmal uno k ns bo vprašu škof vprašanja...in to je tko like več k 100 vpr.:grimacing:
no pa sej so večinoma logična ampk še vseen je fuuul...
a lahko mi plis uni k ste že šli čez to poveste kako vs je to vprašu, kok vpr., kako je zgledal, kaj vs je vpr ....?
tenkss če boste odgovoril:upside_down:
v glavnm mi mamo kmal uno k ns bo vprašu škof vprašanja...in to je tko like več k 100 vpr.:grimacing:
no pa sej so večinoma logična ampk še vseen je fuuul...
a lahko mi plis uni k ste že šli čez to poveste kako vs je to vprašu, kok vpr., kako je zgledal, kaj vs je vpr ....?
tenkss če boste odgovoril:upside_down:
