Hejlaaa!! Ufff zadnjič sem objavila nadaljevanje... začetek junija hehe no nedokončane stvari mi grejo kinda na živce zato sm se odločla da nadaljujem :) pa tudi.... ja no ni važno. (v bistvu sploh ne vem ki sm hotla napisat tu lmao xD)
ja... uživejte
-------------------------------------------------------------------

5. DEL

Megan… si mislila NDT kot Nedotakljivi? Ko sem vprašala moj……

MEGAN

Nisem prebrala povedi do konca in nikoli je ne bom. V trenutku, ko sem prebrala tisto besedo, se je pergament zažgal. Ta magija je posebna, ne vem, kako deluje. Vsakič, ko jih omeniš, se zažgejo.
Zato uporabljamo kratico.
»Hej, Megan, pajkec moj, si v redu?« je v sobo vstopila mama. Otrpnila je, ko je na tleh zagledala majhen kupček pepela.
...Hitro pograbim pest dedkovega poslednjega prahu, preden ga razpiha veter...
Ne. Spet spomini. Zakaj me ne morejo pustiti pri miru?! V oči so mi stopile solze… spet.
Mama je izpustila nekakšen »Ooohhhh« in me objela. Spet sem jokala. S solzami sem ji močila njen prekrasen črn plašč.
»Jutri ti ni treba v šolo, veš?« je rekla, ko sva se ločili ena od druge.
»Ne, v redu je, bom že šla,« sem ji zagotovila z zabuhlimi očmi. Gledala me je še trenutek, potem pa izustila: »Prav,« in šla iz sobe.
Zaslišala sem prhutanje kril. Nisem se vznemirjala, predvidevala sem, da je Marco Polo. Ko sem prišla do okna, pa sem videla, da ni.
Bil je krokar.
Krokar z zlatim obročem iz perja okoli vratu.