Washington, 1. december (sreda)

Občutek imam, da bi najraje umrl. Niti mami ne zavidam. In zdaj prihaja še ta beden božič. Oh!

No, tako je:
Sem Jonathan (prijatelji me kličejo John) in pišem se Wildton. Nikoli več nočem biti star osem, saj mi je pri teh letih, božiča umrla mami. Imam najboljšo prijateljico Francesco (kličemo jo Frankie) in očeta Daniela, ki je najboljši oče na svetu. Imam tudi sestro Mary, ki živi v Avstraliji in noče domov, ker se je pred leti skregala z očetom zaradi mamine smrti. Tudi meni ni najbolj pri srcu, saj se je kot starejša sestra vendo spravljala name.

Nekdo trka zato si popravim očala in stečem proti vratom. Odprem. Zunaj stojita Frankie in oče, oblečena v topla krznena plašča. Tudi meni sta prinesla enega. Pomignem jima, naj vstopita. Plašče obesimo na obešalnik. S Frankie odhitiva v kuhinjo, oče pa se le lenobno odmaje v dnevno sobo in se vrže na kavč. V veliko posodo dam gret vodo, medlem ko Frankie že vleče zeliščni čaj iz omare. Opazi, da sem sabe volje in me nežno vpraša:
“Kaj se spet mrščiš? Saj bo minilo. Da, usedi se. Lahko se pogovoriva.”
“Ne, ne, sem dobro” ji odvrnem. Zustnicami oblikuje besedo ‘kasneje’ in vzdigne obrvi, kar pomeni da moram odgovoriti.
Samo nemo prikimam.
Ko je čaj kuhan ga naliem v tri skodelice in jih postavim na pladenj. Odnesem ga na mizo. Čaj pijemo skupaj, v tišini. Ko ugotovim, da je ura že pol enajstih zvečer oče prižge televizor. Novice kot vendo vodi ena in ista novinarka Annie Ephson. Nikoli ne bom dojel, zakaj si svoje osem centimeterske metne nohte lakira na neonske barve in nikoli mi ne bo jasno ali ima podočnike daljjše umetno ali naravno. Ne bi bilo čudno, umetno podaljšani saj ženska izgleda plastično.

Poroča o snežnem viharju v Oklahoma City-ju kar me sploh ne preseneča, glede na to v kakšnem stanju sta domov prišla Frankie in Daniel.
Naslednja tema je umor osem-letne deklice. Ubil na bi jo omamljen oče. Ta novice me pretrese saj sem bil istir let, ko mi je umrla mami. Zberem se in vprašam očeta, če se je zadnje čase kaj slišal z Mary. Odvrne da se ni a da jo je že večkrat klical pa se mu ni javila. Zdaj, jo pogrešam. Zdaj, mi je zelo žal, za sovraštvo, ki sem ga gojil do nje, moje sestre.

Frankie me prime za roko in odvleče do moje spalnice. Vstopiva in leževa na posteljo. Kmalu za tem šepne:
“Veš, zadnjih deset let mi postajaš vse bolj všeč.” Zajame sapo in nadaljuje:
“Ne sprejemam te več, kot najbolšega prijatelja ampak kot partnerja. Kaj meniš?”
S temi besedami me popolnoma ohromi. V modi gravi se dogana zmeda. Na nek način sem si to želel in to pričakoval. Ali pa ne?
Kakorkoli, presenetila me je.
“Nič nimam proti” odvrnem in se ji nasmehnem.
Naslednja stvar me še bolj pretrese. Kajti na usta mi pritisne topel in nežen poljub, ki se mu kasneje pridružim. Ne da bi se najine ustnice nnehale dotikati se najine roke samodejno sklenejo v objem.
Zadnje česar se spomnim je to, da me je po poljubu pokrila z odejo in legla.