Washington, 20. december (ponedeljek)
Minila sta dva tedna in jaz ne morem nehati razmišljati o njej in njenem poljubu. In seveda tudi komaj čakam, da se vrne iz obiska tete in babice.
Ko jo zagledam, v rdečem plašču in štrikani kapi (ki jo je verjetno dobila od babice) si ne morem kaj, da moje oči ne bi bile solzne.
Steče k meni, me objame in mi na lice pritisnila 'cmok' na žareče lice.
Po sprejemu sem ji pomagal odnesti kovčke domov, lepo pozdravil njena starša in jo prijazno povabil na čaj.
Oče Daniel je bil doma, spal e na kavču pred (kot vedno) prižgano televizijo. Ugasnil sem TV, stopil v kuhinjo in še enkrat objel Frankie.
Vendar mi objema tokrat ni vrnila, kar je precej čudno. Vprašal sem jo, če je kaj narobe. Kot bi zmrznila.Odgovora nisem dobil, niti nobenega drugega znaka, zato sem jo peljal v sobo za goste, jo dal leči na posteljo in se privil k njej. Obrnila se je k meni, zakopala glavo v moje prsi in zajokala. Nič mi ni bilo jasno zato sem lahko samo čakal, da izlije vse svoje solze in se potoži.

Rad bi verjel, da so bile to solze sreče, a mi pojasni nekaj groznega; umrla bo za božič.

Ta del je precej krajši saj bi rada do božiča naredila še kakšen del več in trenutno niti nimam toliko idej, da bi napisala še kaj več:wink: