Ko sem se vrnila nazaj iz sanj, sem prst v trenutku umaknila z značke. Telo se mi je nenadzorovano treslo. Bolečina mi je prebadala srce.
"Jess!"
Amelia je skočila k meni in mi položila roko na hrbet. V trenutku sem se počutila bolje. A moje srce je še vedno bilo prehitro. Telesa nisem več mogla nadzorovati, saj mi ga je nadzorovalo nekaj drugega.
"K-kaj je bilo t-t-to?" sem uspela izdaviti. Glas se mi je tresel kakor struna.
"Mislim, da si videla, nekaj... Lahko bi bile sanje. Lahko resničnost. Najbrž je bil kakšen namig. Na to se bo treba navaditi. Sedaj si drugačna, draga moja," mi je povedala. Počasi sem vdihnila. Nisem mogla verjeti, kaj sem videla. To ni moglo biti res.
"Vem, kdo je demon," sem zašepetala. Ni spregovorila. "Moj oče," sem rekla še tišje kakor prej. Po licu mi je spolzela majhna solza.
Položila mi je hladno dlan na otrdelo ramo. "Tako mi je žal."
"Kaj naj naredim?" sem obupano vprašala.
"Ubiti ga moraš."
Tokrat si bolečine v srcu nisem le domišljala.

Ležala sem v postelji in tiho jokala. Lahko to prosim stori nekdo drug? Ne morem ga ubiti. Ne morem ubiti lastnega očeta.

Iz postelje se nisem želela premakniti. Pozabiti moram, sem si govorila. Ampak nisem mogla, saj sem vedela, da lahko edino Amelijin predlog razreši to. Toda nisem bila pripravljena. Zaspala sem v premočeni pižami. Šele sredi noči so se moje solze posušile.

Ne vem zakaj sem se takrat zbudila. Glavo mi je izstrelilo pokonci in iz oči v oči sem se srečala z Amelio.
"Jutro," sem utrujeno zavzdihnila.
Zgrabila me je za roko. "Pridi. Z menoj moraš."
Vstala sem in se napotila za njo.
"Pozabiti moraš na fante, Jess. Posvetiti se moraš nalogi," mi je med potjo povedala. Zajela sem sapo, a nisem komentirala. Ubogala jo bom. Iz glave sem si pregnala misel na Chrisa in Briana. Zame nista več obstajala.
"Prav," sem se tiho vdala. "Razumem."
Rahlo je pokimala, a koraka ni upočasnila. Komaj sem jo dohajala, ko je hodila po gozdu. Sploh nisem opazila, kdaj sva zapustili hišo.
"Amelia... Kam me pelješ?"
"Boš videla."
Njen nasmeh je bil skrivnosten, mogoče rahlo zlovešč. Skomignila sem z rameni. Na zunaj sem delovala sproščeno.
Ko sva prispeli na mesto, ki si ga je kot je videti Amelia zamislila, sva se ustavili. Spustila je mojo roko. Na njej so se poznale sledi njenih bledih prstov, ki so me močno stiskali za zapestje.
"Vstopila boš drugam, draga moja. Navadila se boš. Tam ni tvoj svet. Je naš svet. Živela boš, a pri tem ubijala. Naj te ne skrbi, občutek te bo vodil. Tvoja prva naloga je, da ubiješ očeta. Potem moraš priti sem."
To je bilo preveč zame. Obraz so mi zalile solze, ki jih nisem mogla ustaviti.
"Ne morem storiti tega! Moj oče je. Kljub temu kar nam je storil... Del naše družine je. In tega ne morem storiti," sem zahlipala. Najbrž sem to povedala bolj sebi kot njej. V naslednjem trenutku sem zbežala. Samo stran sem hotela. Stran od vsega grdega.

Kljub vsemu sem imela, preden, da sem se spravila v posteljo nož pripravljen.
Prebudila sem se. Hitro sem vstala in potipala pod posteljo. Nož se nikamor ni premaknil, še vedno je bil tam. Globoko sem izdihnila zrak, ki se mi je nabral v pljučih. Nato sem pogledala na majhno poličko poleg moje glave. Amelia mi je pustila pismo.
Hej, Jess!
Nož ne bo pomagal. Demonu ne more do živega. Ko boš potrebovala orožje, roko le iztegnil v zrak. V njej se ti bo pojavil majhen, svetleč, roza nož. S tem se ubija demone. Ko ga boš ubila pojdi do mesta, kamor sem te peljala včeraj. Tam te bo čakal portal.
Tudi prav. Potem bom naredila to. V mislih sem si zaželela naj deluje. Iztegnila sem desno roko v zrak in v njej se je v trenutku prikazal majhen nož, ki se je svetlikal v rožnati svetlobi. Roko sem spustila nazaj ob telo in nož je izginil. Pograbila sem hlače in majico ter ju navlekla nase. Čez rame sem si ogrnila toplo jopico, nato pa zapustila hišo.

Prispela sem pred očetovo hišo. Živel je v majhni vasici, v majhni hiši. Trdno sem stiskala kljuko vrtnih vratc. Na plan so privreli spomini.
*i*Bili smo na počitnicah. Gore so oddajale pravo energijo, svež zrak. Naša sobica v koči je bila majhna. V svoji postelji sem stiskala plišastega slončka, ko je grmelo in bliskalo. Mama in oče sta se stiskala na postelji, le Adrian je bil miren.*i*
*i*Sredi noči sem zaslišala vpitje. Očka in mama sta bila. Tudi Adrian je buden ležal na svoji postelji in gledal v strop. Naenkrat pa sem zaslišala glasen pok. Nato sem videla mamo, ki je padla po tleh. Potem očeta, ki je zapustil sobo in zaloputnil z vrati. Kasneje avtomobilske gume, ki so škripale, ko se je avto peljal po cesti navzdol. Da smo lahko prišli nazaj domov, smo morali naročiti taksi. Oh, kako sem ga sovražila.*i*

Še danes ga.
Moja roka je počivala na kljuki vrat. Z odporom sem pritisnila in vratca so se odprla. Stopila sem na sicer dokaj lepo urejen vrt. Tlakovana potka je vodila prav do vhodnih vrat. Na njih je bil majhen napis: *b*Arthur Walls*b*
Globoko sem vdihnila. Nato sem odprla še ta vrata.
Bila so odklenjena. Stopila sem na ozek hodnik. Tukaj še nisem bila, zato sem se počasi razgledovala naokoli. Na vsaki strani je bilo veliko okno, okoli okna pa je na steni viselo nekaj slik. Na desni strani so bile slike nas. Nas, kot družine. Pri srcu me je močno stisnilo. Družine. Prave družine nikoli nisem imela. Ne z očetom.
Na drugi strani pa so bile slike njega ter neke druge ženske. V srcu sem začutila sovražtvo. Hitro sem umaknila pogled in s trdimi koraki stopila naprej. Nagonsko sem vedela kje je spalnica. Ura je bila šest zjutraj in vedela sem, da še vedno spi.
Pred vrati sem se sunkovito ustavila. Nisem zmogla, niti si nisem upala. A nenadoma je v meni zagorel bes. Tisti pravi, čisti bes. Ne bi ga znala opisati... A bil je močan. Definitivno preveč močan. Brez pomisleka sem vstopila v sobo. Desno roko sem iztegnila v zrak in v njej se je prikazal nož, ki se je močno svetlikal. Zavrtela sem ga med prsti. Nato sem stopila do očeta. Pogledala sem ga. Spal je brez majice. Še nikoli ga nisem videla brez. In sedaj sem videla, zakaj. Povsod po telesu je imel bledikaste črte. Kot bi gledal tigra. Demon.
Zopet me je preplavil bes. Dvignila sem nož in prebodla njegovo telo. V hipu je izginil. Hitro sem stekla iz hiše nazaj na zrak.



ehmm let me know wdy thinkk🤎