"Mama, sem ti že rekla, da me pusti pri miru. Nisem pri volji,"
"Srček, jaz sem ti pa že rekla, da ne moreš biti sama doma. Sploh še nimaš 12 let!"
Ulegla sem se na posteljo in zastokala.
"Nočem! Ne moreš me prisiliti! Živalski vrt me ne zanima."
Tudi mama je zastokala.
"Pridi, dovolj je. Ne moreš biti sama doma."
Zagodrnjala sem in vrgla povšter v šipo.
"Dovolj je. Takoj pridi sem."
Moje mame ni pametno jeziti. Če jo hudo razjeziš, ne bo kuhala goveje juhe najmanj dva tedna. In že to je dovolj.
"Prav...šla bom. Ampak samo tokrat."
To je zadoščalo.
Mami se je nasmehnila.
"Sem vedela, da boš na koncu hotela iti. Mogoče boš pa videla lamo. Zdaj pa pohiti, tvoj oči je že nestrpen."
Na hitro sem se namazala s kremo za obraz in si skodrala lase. Ko me je videla mama, je zopet zastokala.
"Počesi si lase."
"Ne more. Pohitima, moj oči je že nestrpen." sem ji vrnila z nasmehom.