𝓟𝓻𝓮𝓭 𝓵𝓮𝓽𝓸𝓶 𝓲𝓷 𝓹𝓸𝓵...
*i*Sploh ne vem, kdaj natančno mi je George Weasley postal všeč. Mislim, da je bilo nekje v četrtem letniku. Počasi sem začela nanj gledati drugače. Razmišljala sem, kako zelo je lep, zabaven, prijazen. Nanj sem gledala drugače kot pred letom dni. Dokončno pa sem se prepričala tistega popodneva, ko sva s Hermiono hiteli proti učilnici urokov. Nasproti nama sta hodila Fred in George.
“Živjo, punci,” sta hkrati rekla, a jaz sem opazila le Georgea. Ja, ločila sem ju. Pojma nimam, kako, a točno sem vedela, kateri je George in kateri je Fred. Ujela sem Georgeov pogled in nekaj v meni je zadrhtelo. Že ju ni bilo več, jaz pa sem nezavedno hodila počasneje, gledala v tla, a razmišljala sem le o njegovem prelepem nasmehu, čudovitih rjavih očeh…
“Stella?”
Da me je Hermiona poklicala, sem se zavedla šele, ko sem že zavila na napačen hodnik.
“Stella? Me sploh slišiš?” me je stresla.
“Ja. Čakaj, kaj si rekla?” sem se zdrznila.
“Zavila si na napačen hodnik. O čem sanjaš?” me je ustavila.
Molčala sem, saj nisem hotela, da izve. Ne še.
“Si ti… Ja! Stella, si ti mogoče malo zaljubljena? V enega rdečelasca, ki je pravkar prišel mimo?” se je nenadoma zasmejala. Res me je zelo dobro poznala.
“No? Vem, da si. Že nekaj časa se drugače vedeš pred njima in zardela si. Kateri ti je všeč? Fred ali George? In kako ju sploh ločiš?” je nadaljevala.
“Kako veš? Je tako očitno? No, prav, res je, in George mi je všeč. Tako je… Ah, saj ne bi razumela. Kako ju ločim? Pojma nimam. Že pred nekaj časa sem ugotovila, da enostavno vem, kateri je kateri,” sem nerada priznala.
“To pa je nekaj zanimivega! Ka-” je spet začela, a stavka ni dokončala, saj sem odločno odprla vrata učilnice in jo porinila noter. Ura se je že začela in profesor Colibri naju je okaral. A tisti dan nisem več poslušala nobenega profesorja, saj sem razmišljala o… No, saj je jasno, o kom.*i*

*i*Minilo je nekaj tednov in že zdavnaj smo vedeli za božični ples. Tako Ginny kot Hermiona sta bili med mnogimi, ki so že imeli soplesalca, jaz pa še ne. Problem je bil, da sem zelo dobro vedela, s kom si želim plesati, a enostavno nisem vedela, kako ga naj vprašam. Nazadnje sem se odločila, da za nasvet vprašam Ginny. Navsezadnje je bila njegova sestra in zagotovo je vedela kaj koristnega zame. A nisem si upala stopiti do nje in ji priznati, da sem zaljubljena v njenega starejšega brata. Že cel večer sem sedela v nabito polni Gryfondomski dnevni sobi ter panično razmišljala, kaj naj naredim. Nenadoma pa je Ginny prišla do mene.
“O, moj bog, Stella, če me hočeš nekaj vprašati, me enostavno vprašaj, prav?” je zavzdihnila in se vrgla na kavč poleg mene.
“Saj…” sem presenečeno dvignila pogled z naloge za spreminjanje oblike, v katero sem strmela že kar dolgo, pa se nisem domislila rešitve ne zanjo ne zase.
“Ne, ne,nič se ne izgovarjaj. Že cel večer te opazujem in trikrat si hotela priti do mene in dvakrat do Hermione, ampak si si vsakič premislila. Izpljuni že,” me je gladko prekinila.
Res je znala dobro opazovati.
Zardela sem in zmajala z glavo, z očmi preletela vse Gryfondomce v sobi, iz sebe pa nisem spravila ničesar. Ginny je očitno razumela. Zgrabila je mojo roko in me odvlekla proti luknji za portretom Debele gospe. Medtem, ko je izmenjala nekaj besed s svojo sošolko, sem hitro vprašala Harryja, ki je stal v bližini, če si lahko sposodim Ravbarjevo karto. Prikimal je in mi podal kos starega pergamenta.
Ginny me je vodila po neštetih stopnicah in hodnikih. Spotoma sem na karti preverjala, če je kje kdo, ki bi naju lahko zalotil. Ura je namreč bila devet zvečer in morali bi biti v svojih dnevnih sobah. Končno sva prispeli do prazne učilnice za uroke. Ginny je zaprla vrata za sabo.
“Zdaj pa povej. Kaj te muči?” se mi je zazrla v oči.
Uspelo mi je izjecljati svojo težavo in čez pet minut se je smehljala.
“Aha, tako torej? Veš kaj? Povabila ga boš. Ne moreš več čakati, da te povabi on. Kolikor vem, še nima soplesalke, a jutri se lahko to že spremeni,” je rekla.
“Ja, Ginny, vem, da ga moram povabiti, ampak kako? Kdaj? Kaj naj rečem?” sem zamomljala.
“Zdaj,” je odločno rekla, medtem ko je strmela v Ravbarjevo karto, ki sem jo stiskala v rokah.
Čakaj. Je rekla zdaj?
“Ka… “ sem začela.
“Stella, ja. Zdaj. Poglej, on in Fred prihajata sem. Zagotovo bosta šla mimo te učilnice. Pojdi,” mi je ukazala in pokazala na Ravbarjevo karto. Približevali sta se nama dve pikici, označeni z imenoma Fred in George Weasley.
“Ne morem kar…” sem ugovarjala.
“Ja, pa lahko! Razen, če bi raje videla, da ga povabi katera druga? Včeraj sem slišala svoje sošolke. Govorile so, kako lepo bi bilo, če bi plesale s katerim izmed čednih Weasleyevih dvojčkov,” se je namuznila. Dobro sem vedela, da me draži, a moji od zaljubljenosti pijani možgani si niso mogli pomagati
“KAJ? Ne, nočem, da pleše s katero drugo! Samo… Saj…” sem zmedeno momljala.
“Pojdi! Ja, zdaj greš. Znajdi se, pa bo,” mi je ukazala. In preden sem ugotovila, kaj sploh počnem tam, je že odprla vrata, me porinila ven in zaloputnila vrata za mano. Panično sem jih poskušala odpreti, a ni šlo. Zaklenila jih je in slišala sem njeno hihitanje, ki je kmalu potihnilo, ko je zadrževala dih. In za nameček sem iz druge smeri zaslišala tih smeh in znana fantovska glasova, ki sta se približevala.
Krasno. Bila sem v slepi ulici in imela sem tri možnosti: lahko poskusim razbiti vrata, ki jih je Ginny zaklenila, in se osramotim, stečem mimo dvojčkov nazaj v Gryfondomski stolp, torej tvegam ponižanje in izgubo najboljšega potencialnega soplesalca, ali pa nekako vprašam Georgea, umrem od zadrege in upam na najboljše. Morda…
“Ooooo, Stella. Kaj pa ti tukaj?” se je zarežal Fred. Super. Sta že tukaj. Kaj pa če ju enostavno ignoriram in grem mimo njiju? Saj…
“Saj veš, da mlade dame ne smejo biti same ponoči na nevarnih, temačnih hodnikih?” se je nasmehnil George. Zazrl se je vame s svojimi rjavimi očmi, in izgubila sem občutek za čas, za vedno bi lahko stala tam in opazovala tega popolnega fanta, njegove oči rjave barve z sijočim temnim tonom, lase drzne rdeče barve, majhno pegico na njegovem levem sencu, ki njegov nasmeh, ki mi je odpiral vrata do evforije in popolne sreče, ko je bilo vse drugo zamegljeno. Oboževala sem sicer ne zelo pogoste trenutke, ko je spregovoril z mano. Ko je bil v bližini, sem padla v nekakšno zamaknjenost, ko je moja duša pozabila, da je njen dom v mojem telesu. Moja zavest je poslušala, čutila njegove besede, opazila vsak njegov gib, navado in sčasoma sem ga čedalje bolje spoznavala, kljub temu, da se na samem nisva veliko družila. Nekje med občutki prelepega miru in varnosti ter divje, zmagoslavne sreče in svobode sem opazovala njegovo vihravo, naravno duhovito in karizmatično, pozorno, uporniško naravo, njegovo drzno, celo predrzno, a v bistvu nežno in zaščitniško osebnost. Tisto leto so bili trenutki, ko je bil v bližini, eni od najlepših v mojem spominu.
Ojoj. Malo predolgo sem samo buljila vanj. Zardela sem, si na hitro popravila lase. In nevede sem izustila prvo vprašanje.
“Torej, sta, khm, že kaj razmišljala o božičnem plesu?” sem rekla.*i* Bravo, Stella. Neposrednost, kaj? Izpadla boš kot… hm…?
*i*Zoprni glas v moji glavi je utihnil, ali pa sem ga utišala. Ne vem. Zdaj nisem imela časa za paniko, saj to ni bila vaja pred ogledalom ali divja romantična fantazija, temveč resnično življenje
Dvojčka sta se spogledala, očitno nista pričakovala nenadne spremembe teme. a bila sta samozavestna kot vedno in nobeden od njiju ni pokazal presenečenja.
“Ples? Seveda, kaj pa si mislila? Tako čedna mladeniča, kot sva midva, si lahko takoj dobita soplesalko. A jaz sem si že našel eno, tale bo pa moral malo pohiteti,” je Fred pokazal na Georgea.
George še nima soplesalke? Prišel je prijeten prvi val olajšanja, ki je moje srce prepojil s srečo.
“Fred gre z Angelino Johnson,” je pojasnil George. “Kaj pa ti?” je dodal.
Torej. Trenutek je napočil. Uspelo mi bo, vse je v redu, nima še soplesalke, rekel bo ja, zmoreš…
“No, em, nimam še soplesalca. Tako da, mislila sem, ali bi ti… plesal z mano?” sem izdavila. Zardela sem. Močno. Pogled mi je švigal v vse smeri, nisem se mogla osredotočiti na nič, najmanj pa na Freda, ki me je s predrznim nasmeškom na ustnicah opazoval in pogledoval od Georgea do mene in spet nazaj ali Georgea, ki me je naslonjen na steno gledal v oči.
George se je nasmehnil.
“Ja, z veseljem bi,” je rekel in rahlo nagnil glavo na stran.
Rekel je ja. Na ples grem z Georgeom Weasleyem. Rekel. Je Ja.
Bila sem zelo, zelo, zelo srečna. Malo je manjkalo, pa bi začela poskakovati po hladnem hodniku, plesati pod visokim stropom, posejanim z elegantnimi lučmi, ki so mehko razsvetljevale debele stene, prekrite s tapiserijami. V mojih prsih se je naselila radost, ki me ni več zapustila nikoli in nikdar, vedno je bila v meni ob spominu nanj, tudi v najtežjih trenutkih, ki so sledili čez nekaj let je bila v osrčju mojega srca. Takrat se je začelo moje pravo prijateljstvo z dvojčkoma, še posebej pa s tistim, ki se je rodil minuto kasneje in je pozimi nosil pulover s črko G.
“Ja, super! No, potem sva zmenjena, ne? Se vidimo,” sem se zasmejala. Spet mi je postalo nerodno in hitro, prehitro sem se poslovila in odhitela stran. Popolnoma sem pozabila na Ginny za vrati. Šla sem mimo dvojčkov, proti Gryfondomskem stolpu. Pred vhodom sem se nasmehnila. Ni mi bilo mar, če me kdo zaloti. da se sprehajam izven stolpa. Vseeno mi je bilo. Zavrtela sem se in iz mene se je izvil tih klic navdušenja, preden sem se odpravila nazaj v spalnico, kjer sem še nekaj ur strmela v strop, vznemirjena, olajšana, polna pristnega veselja.
Naslednji dan smo pozno popoldan v Veliki dvorani delali nalogo. Ron in Harry sta razmišljala, katero dekle bosta povabila na ples. Bila sem vesela, da sem Georgea povabila že prejšnji dan, saj ga je vprašala neka Chloe, Angelinina sošolka. Pri srcu mi je postalo prijetno toplo, ko ji je povedal, da ne bo šlo, ker je že zmenjen z nekom.
Ron se je očitno odločil, da bo posnemal svojega starejšega brata in pravkar je vprašal Hermiono, če bi šla z njim.
“Zakaj pa ne gre Stella s Harryjem, ti pa z mano?” je rekel.
“Zakaj pa ne bi šlo obratno? Ti je tako bolj všeč?” sem zamrmrala tako tiho, da me je slišal le on.
“Ne, mislim… Samo rekel sem… Zakaj je to zdaj pomembno?” se je zmedel. Hermiona se je besno zastrmela vanj, ker te Ronove besede niso zvenele preveč prijazno, saj ni slišala, kaj sem pripomnila. Začela sta se prepirati. Navajena sem bila nenehnih, malenkostnih prepirov med njima, a vseeno sem zavzdihnila in se spogledala s Harryjem. Tudi njemu je očitno to šlo na živce, saj je zavil z očmi.
“Verjemi ali ne, nekdo me je vprašal. In rekla sem ja,” mu je nazadnje zabrusila Hermiona in odvihrala stran.
“Laže se, kajne? Preveč ponosna je.” je Ron rekel Harryju.
“Ne, ni,” sem rekla.
“Kako veš? S kom pa potem gre?” se je takoj obrnil proti meni.
“Boš že videl. In jaz tudi ne pridem v poštev, sem že zasedena, tako kot Ginny, če razmišljaš tudi o tej možnosti,” sem se nasmehnila.
“Tudi ti? In Ginny? No, s kom pa greš ti?” je vprašal.
“Z mano, bratec. Punc pa res ne znaš vabiti na plese, za razliko od naju, kaj praviš, Fred? Ni čudno, da ti je Hermiona kar zbežala. Pa če že hočeš vedeti: s tvojim sošolcem gre. Ginny. Z Nevillom,” se je nenadoma oglasil George, ki je sedel tri metre stran. Pomežiknil mi je. Videti je bilo, da nas je ves čas poslušal.
Nasmehnila sem se in spet se je vrnil tisti prelep občutek, tista radost, ki sem jo vedno občutila, ko sem bila ob njem. Čutila sem, da sem zardela, a tudi to ni pokvarilo mojega veselja.“Z Georgom greš? Ginny pa z Nevillom?! Kaj imate že vsi soplesalce? Harry, celo Neville naju je prehitel!”
“Ja, Ronald, točno tako. Raje pohitita, sicer bodo ostale le še prvošolke. Se vidimo!” sem Harryja in Rona potrepljala po ramah in odhitela na naslednjo uro. Na ples sem šla z Georgeom Weasleyem, mojo simpatijo in najlepšim fantom na šoli. Vedela sem, da mi celo dvojna ura napojev z Robausom Rawsom - ta je bil še posebej zlovoljen - ki me je čakala, ne bo pokvarila tega dneva.
Takšna je ljubezen. Ozdravi te in ti podari radost in evforijo, te povzdigne v neslutene višave, drugič pa te pahne v temo zaznamuje in rani z novimi ranami, novimi brazgotinami na tvoje hrepeneče srce.
To sem spoznala čez nekaj let, še prekmalu.*i*
–––––––––––––––––––
no, pa sem pa kakih 3 mesecih končno objavila 2. del :) upam da vam je všeč, vesela bom vseh mnenj <3
〜lovebooks<3