𝓟𝓻𝓸𝓵𝓸𝓰
Odločno sem stopala proti velikim, grozečim vratom in ob vsakem koraku mi je postajalo bolj slabo. Ta vrata so se odpirala v hišo, ki je bila sedemnajst let moj dom, poleg Bradavičarke, seveda. A po vsem, kar se je zgodilo, me je bilo groza stopiti v prostore, ki sem jih tako dolgo imela rada, zdaj pa so mi bili popolnoma tuji, tako sem jih sovražila, ker so me spominjali na vse, kar sem izgubila, vse, česar ni bilo več, vse, kar bi lahko imela.
A to sem morala storiti. Preprosto morala sem.
Tako sem globoko zajela sapo, vzela v roke svojo palico in z mehkim gibom roke in mislijo na urok so se vrata škripaje odprla.
Ah, moja palica. Devetindvajset centimetrov, bukev, prilagodljiva, a trmasta, precej skrivnostna, dokaj močna in nepredvidljiva, jedro: kita zmajevega srca. Takole, bolj na dolgo kot večino drugih palic, jo je opisal mojster Olchenbat, ko sem jo pred sedmimi leti prvič držala v roki. Zdelo se mi je, da opisuje mene, občutek sem imela, da sem natanko takšna. A v nasprotju s pričakovanji se s palico nisva takoj ujeli kot večina čarovnikov, prav nasprotno: upirala se mi je in ni me hotela ubogati, jaz pa se je nikakor nisem mogla navaditi. Zato sem na začetku prvega letnika na Bradavičarki imela kar nekaj težav, kljub ponovnemu Olchenbatovemu zagotovilu, da je ta palica prava zame in potrebujeva le nekaj časa, da se navadiva druga na drugo. In res, po kakšnem tednu sva se obe sprijaznili s svojo usodo in od takrat sva bili popolna ekipa. V tistem trenutku sem bila pripravljena na vse.
Vsaj mislila sem, da sem.
Niti slučajno nisem pričakovala, da bom postala najboljša prijateljica svojega rdečelasega znanca z veliko družino, zelo pametne bunkeljske čarovnice s kodrastimi rjavimi lasmi in prijaznega, slavnega fanta z okroglimi očali in brazgotino v obliki strele. Torej, dobila sem kar tri najboljše prijatelje: Rona Weasleya, Hermiono Granger in Harryja Potterja.
Še manj pa sem pričakovala, v kakšne pustolovščine in spletke se bom zapletla. Še zdaj včasih skoraj ne verjamem, da je Hermiona v tretjem letniku klofnila Dreca Malfoya ali da je Remus Wulf bil volkodlak.
Zbrala sem se in vstopila v lepo urejen hodnik bež barve. Še vedno je bilo vse na svojem mestu – ali pač? Teh prostorov nisem videla že več kot leto dni. Preplavil me je val spominov in čustev, a zdaj ni bil čas za to. Spomine sem na silo potlačila nazaj v temni kot mojih misli, čustva sem ignorirala. Dobro sem vedela, da ima lahko to zelo hude posledice, a kljub vsem prestanim grozotam se usodno ni zgodilo že približno pol leta.
Odvihrala sem mimo priprtih vrat, zapuščenih sob in družinskih fotografij na stenah, ki jih nisem niti ošinila s pogledom. Moj cilj so bila vrata na koncu hodnika, za katerimi so se skrivale stare, strme stopnice. Vodile so navzdol. Stekla sem po njih, kolikor hitro sem lahko. Že sem hodila skozi množico vrat po na videz nelogični poti. Točno sem vedela, kam moram iti. Minilo je še nekaj minut in stala sem pred preprostimi vrati. Stisnila sem ustnice in jih odprla.
Pred mano je bila manjša soba, skoraj popolnoma natlačena z omarami in policami. Ko sem vstopila in se razgledala, so na policah še vedno stali razni predmeti: steklenice s tekočinami in napoji, medalje, zlomljene palice, žoge za quidditch, ena sama metla, fotografije in beležke, posodice s sumljivimi praški in še ogromno drugih predmetov. Točno nasproti mene pa je stala starinska kamnita posoda na prefinjeno okrašenem podstavku. Nad njo je stala velika polica z različnimi stekleničkami, skupno jim je bilo, da so bile polne bele, bleščeče se snovi, ki se je nežno vrtinčila in premikala. V nekaterih stekleničkah je bilo snovi le toliko, da je bila komaj opazna, druge so bile tako polne, da se je snov že pred mnogimi leti prelila čez rob, vsak vzorec snovi, shranjene v prozornih stekleničkah, nenavadno podoben enemu samemu debelemu, sijočemu belemu lasu, pa je bil nekoliko drugačen.
Približala sem se veliki kamniti skledi in opazila sem, da je skleda napolnjena z modrikasto tekočino, ki se je neenakomerno, nežno vrtinčila po njej. Sedaj sem bila popolnoma prepričana.
Pred mano je stal mislito.
In zdaj sem bila še bolj odločena, da naredim to, kar bi morala in tudi bom.
Nikoli nisem vedela, kaj lahko pričakujem, kaj me čaka in kaj se mi lahko zgodi. Že odkar sem se zavedala, sem živela v neprestanem strahu. Ta mi je šepetal, včasih se je potuhnil, a nikoli popolnoma izginil. Na svoj način me je ščitil, zaradi njega sem bila vedno pozorna in opazila sem stvari, ki jih drugi niso. A vse to je imelo svojo ceno. Strah je živel v meni, z vsakim napadom je le še zrasel. Počutila sem se vedno slabše, postajala sem paranoična in nekajkrat sem dobila panični napad. Nekaj me je vleklo k tlom, nikoli nisem bila zares svobodna in ta občutek je redko, zelo redko poniknil.
In vedela sem, da moram svoje spomine shraniti, jih ustekleničiti, nekje pustiti, da jih bo morda nekdo, nekje, nekoč našel. In vedel bo.
Vedel bo mojo zgodbo. Vedel bo vse. Vedel bo, kaj sem čutila. Izpostavljena bom. Ranljiva. Tega sem se bala skoraj kot ničesar drugega, a po drugi strani sem neizmerno hrepenela po tem. Takšna sem hotela biti za vedno, takšna, kot sem v resnici, brez obsojanja, brez pretvarjanja, takšna kot sem bila v trenutkih z tistimi najpomembnejšimi ljudmi v mojem življenju.
Razumljena.
Srečna.
Varna.
Pomirjena.
*i*Ljubljena.*i*
In pomirjala me je misel, da bo mogoče nekdo, nekoč, nekje vedel. Nekdo, ki se me ne bo spominjal, sanjalo se mu ne bo, kdo sem bila, nekdo, ki me ne bo nikoli dejansko spoznal in me ne bo izdal, a bo vedel.
To mi je manjkalo že od nekdaj. In mislim, da sem vedela, zakaj.
Pogrešala sem jih. Kljub temu, da jih nisem nikoli spoznala, sem jih neznosno pogrešala, pogrešala in hrepenela po njih. Nikoli nisem zares vedela, kaj bi lahko bili, kaj bi lahko postali, a kljub temu sem jih hotela nazaj. Strmela sem v premikajoče se slike svoje mame, očeta in brata, dolge ure sem opazovala vedno ene in iste prizore in razmišljala, kako bi bilo, če…?
Če bi bili še živi.
Nikdar, niti, ko sem bila še majhen otrok, niti, ko sem začela govoriti, nikdar se nisem mogla pripraviti, da bi Geralda in Kelly klicala *i*mama*i* in *i*oče*i*. Ne. Čutila sem, da to ni prav, da bi lagala tako sami sebi kot njima. Imam spomine iz zgodnjega otroštva, ko sta Kelly in Gerald o sebi govorila kot o mami in očiju, Ally, njuna tedaj osemletna hči ju je klicala s tema besedama, a jaz se nisem dala. Ne vem, zakaj, bila sem še premajhna, da bi razumela, kljub temu, da me je zaznamovala nepredstavljiva stvar in mi vzela otroštvo, kot sem ga poznala, a vztrajala sem in ju s svojim otroškim glaskom klicala po imenih.
S tem sem morala živeti celo življenje, a starejša, kot sem bila, bolj sem se zavedala, da sem morda edina preživela iz naše družine in ne bom nikoli spoznala svojih staršev in tri leta starejšega brata.
*i*Morda?*i*
Ne. Ne! Spet sem delala to, vedla sem se, kot da imam svojo družino. *i*Oh, žal mi je, da te moram razočarati, ampak si le Stella Caitlynn Callaghan-Jennings, dekle, ki je bilo nekoč posvojeno v neko tujo čarovniško družino,*i* mi je privoščljivo, sarkastično govoril glas v moji glavi, ta glas, ta dvojni agent, ki me je hkrati reševal in ubijal.
Preprosto mi ni uspelo, kljub vsemu, kar se je zgodilo, je bil v meni še kanček upanja, upanja, da je vseeno kdo od Callaghanov ali Jenningsov preživel ali da ga moram le najti, in vse bo spet v redu, vse bo spet tako, kot je bilo prej, morda so imeli Gerald ali Kelly ali Ally sorodnike, ki so še živi… A nikoli ni bilo v redu, ne more biti tako, kot je bilo prej, Remus, Fred, Alyssa, Kelly, Gerald in vsi ostali, ki so umrli in izginili, ali bili mučeni, ne bodo kar čudežno oživeli, se vrnili iz nič. Njihove rane se ne bodo zacelile, mrtvi so, njihova telesa brez življenja ležijo zakopana nekaj metrov pod zemljo ali pa so ostala nekje daleč, daleč stran…
A tisti delček mojih možganov tega ni mogel ali hotel razumeti, upanje ni hotelo ugasniti, pa čeprav sem ga vztrajno odrivala stran. Morda ne bom nikoli vedela.
Nenadoma so se moja ramena začela tresti, zapeklo me je v očeh in grlu, pogled se mi je zameglil, saj mi je šlo na jok. A ni bil čas za predajanje čustvom. Začela sem nemirno korakati gor in dol po sobi in počasi sem se umirila.
Zdaj ali nikoli. Počasi sem se odpravila proti mislitu. Čarobno palico sem približala svoji glavi in zamrmrala čarobne besede. Po vsem, kar se je pravkar zgodilo, nisem hotela tvegati, da bi izvedla nemi urok in kljub vsemu trudu in vaji pomislila na napačno stvar ob napačnem času.
In uspelo mi je. Tanka bela, svetleča se in dolga nit se je pojavila na konici moje palice. Pobližje sem si jo ogledala in če sem napela oči, sem lahko videla počasen, šibek tok mojih misli in spominov, ki se je vztrajno stekal v čarobno posodo. Občutek je bil nenavaden, kot bi nekdo ali nekaj poskušalo nežno odplesti in razvozlati klobčič mojih spominov, čustev, misli, dejanj, strasti in vseh drugih reči v moji glavi in ga razumeti. A zdelo se mi je, da se po predaji svojih spominov počutim malo bolje, skoraj v redu.
Če sem po vsem tem še sploh vedela, kaj pomeni biti v redu.
Pred očmi se mi je odvrtelo celotno življenje. Spomnila sem se… vsega. V nekaj sekundah. Čisto vsega, vseh detajlov, podrobnosti. Omotično sem sedla na kamnita tla in vrtelo se mi je.
Previdno sem vstala, zamrmrala še en urok in s palico zaokrožila nad mislitom in sijoči tok je bledel, dokler ni bil popolnoma neviden. A vseeno sem ga čutila, zavedala sem se, da je tam in bo z mano, kamorkoli bom šla, kolikor časa bom želela. Nič ne bo izgubljeno, vse, kar sem bila, kar sem in kar bom, bo na varnem. Ta misel me je pomirjala.
Mislito sem zaščitila s vsemi uroki, kar sem jih poznala. Nato bi morala oditi, a kljub temu, da sem vedela, da ne smem, sem želela le še enkrat videti svoje spomine in doživetja. Borila sem se sama s sabo, a na koncu sem se dotaknila hladne tekočine, katere gladina je vsakih nekaj sekund nekaj nežno vzvalovila. Potopila sem se v mrzlo, gosto snov in znašla sem se v razpadajoči leseni hiši, poleg dveh odraslih moških in štirih najstnikov. Stala sem tik poleg dekleta s svetlimi lasmi, spetimi v visok čop, ki je oblečeno v moder pulover in črne hlače stalo poleg svojih najboljših prijateljev. Zaslišala sem glasove.
*i*Ne. Karkoli, samo to ne.*i*
Znašla sem se v Besneči brunarici v Meryascoveeni pred malo več kot petimi leti, ko smo s Harryjem, Ronom in Hermiono iskali Siriusa Blacka in ga naposled našli.
A to še ni bilo vse.
To je bil dan, ko so moji najboljši prijatelji prvič videli mojo najtemnejšo plat.
Enigmrak.
*i*Enigmrak je vrsta temne magije, ki se pri čarovniku razvije v otroštvu zaradi hude travme, ali, pogosteje, nepojasnjeno. Na plano pride, ko enigmračnega čarovnika prevzamejo močna negativna čustva. Videti je kot orjaška črna gmota, ki nenadzorovano divja in silovito uničuje vse okoli sebe, pri tem pa se slišijo grozoviti zvoki. Čarovnik ni sam kriv za svojo moč in je ne more nadzorovati, razen v redkih primerih, ko lahko spremeni v prah, kar želi. Tovrstna temna magija pa je zelo redka in do zdaj jo je v vsej čarovniški zgodovini posedovalo le 19 čarovnikov.*i*
To je znanstvena definicija moje temne plati, moje skrivnosti, za katero vedo vsi.
Nisem mogla gledati ali poslušati. Padla sem na kolena, zaprla oči in si zatisnila ušesa. Zaznavala sem bliske svetlobe in slišala pridušene zvoke. Čez nekaj časa sem previdno odprla oči, čeprav sem vedela, da ne bi smela.
Trinajstletna verzija mene se je stiskala ob preperelo mizo, tresoča, oči so ji nemirno begale. Obrnila sem se in se stresla.
Tik pred mano je divjal pojemajoči enigmrak. Slišala sem njegove grozovite zvoke, ki so te spravili na kolena, zaradi katerih te je bolelo srce, imel si občutek, da ni bilo nič nikoli v redu in tudi nikoli ne bo.
Podoben občutek kot pri bližini morakvarjev. Le, da nisem vedela, kaj se zgodi, če se te enigmrak dotakne in na to nisem hotela niti pomisliti.
Moje dihanje se je pospešilo, prešel me je nezemeljski hlad, ko se mi je enigmrak izpred petih let približeval in hkrati usihal. Zakričala sem in nisem prenesla lastnega krika, enigmrak je že skoraj izginil in trinajstletna Stella malo stran od mene se je stiskala k steni, lovila sapo in prestrašeno strmela nekam predse. Siriusa, Remusa in svojih treh najboljših prijateljev pred sabo preprosto ni mogla pogledati v oči.
Počutila sem se, kot, da bi me nežno prijele nevidne roke in me začele dvigovati navzgor, vedno hitreje. Ko sem se spet zavedla, sem stala ob mislitu in se ga čvrsto oklepala.
To je bilo zadnje, kar sem si v tistem trenutku želela videti. A prizora je bilo konec, bila sem nazaj v resničnem svetu.
To je bilo to, morala bi iti. Vsak drug čarovnik bi bil zadovoljen, a jaz nisem bila. Zato je napočil čas za najtežji del mojega opravka v moji nekdanji hiši. Morala sem namenoma storiti, kar sem malo prej videla v lastnem spominu. Za doseg svojega cilja sem morala priklicati svoje najtemačnejše občutke, spomine in misli. To pa v tistem trenutku sploh ni bilo težko. Morala sem le pomisliti na določene dogodke in spomine.
Kot je na primer prizor, ko je Harry meni, Ronu in Hermioni povedal, da bo moral oditi v Prepovedani gozd in se soočiti z Mrlakensteinom.
Ali na tisti občutek, ko sem videla morakvarja, ki se mi je bližal.
Na Alysso, ki je obupano zavpila moje ime, naslednji trenutek pa padla z metle. Mrtva. Brez druge priložnosti. Konec.
Na Rona s obrazom, spačenim od besa po sporu s Harryjem, na Rona, ki je preprosto odšel.
In na Georgea, ki je z očmi, polnimi solz stal poleg svoje družine tisti trenutek, ko sem se zavedela, da je Fred Weasley mrtev.
In takrat sem začutila tisti srhljivi občutek, čutila sem grozljivo bolečino, zgrudila sem se na kolena, videla sem le temo in prevzel me je neustavljiv bes. V tistem trenutku bi lahko uničila cel svet. In tega sem dejansko bila sposobna. Hvala bogu sem se nekje v ozadju mojih misli spomnila, kakšen je bil moj prvotni namen.
V trenutku, ko sem zagledala ogromno, nemirno gmoto črne barve pred sabo, ki je že razdejala nekaj omar, sem se vzela v roke. Prehudo je bilo. Neznosno je bolelo.
Gmota se je skrčila, da je bila le malo večja od moje dlani in polebdela nad mislito. Tresla sem se, postajalo mi je čedalje bolj slabo in vrtelo se mi je, a vseeno sem gmoto prisilila, da se je počasi premaknila navzdol in se dotaknila mislita. V vseh teh letih sem ugotovila, da včasih lahko z temno magijo uničim, kar želim. Včasih ne morem, včasih lahko. Nepredvidljiv je, enigmrak.
Kot jaz.
In ta dotik mislita, to je bilo huje od vsega, kar sem prej doživela.
Neopisljivo. Neznosno.
Nisem mogla več. Zakričala sem in hotela sem le umreti, umreti, vseeno mi je, kako, naj me lastna črna magija pogoltne, kar naj me, samo prosim, prosim, odrešite me tega, prehudo je, ne morem več, nikoli nisem mogla in nikoli ne bom mogla…
Gmota je zopet začela rasti…
Resno?! S Harryjem, Ronom in Hermiono sem preživela praktično vse mogoče, in zdaj me bo zaradi lastne neumnosti zahrbtno ubila lastna magija? Ja, videti je, da bo točno tako. Poskušala sem priti do sape, a to je tako bolelo, da nisem uspela v sebi zadržati predirnega krika. Zmanjkovalo mi je kisika, imela sem občutek, da mi bo razneslo glavo.
In nekaj v meni se je prelomilo.
Ne. *i*Ne.*i* V mislih sem zagledala podobe. Harry. Ron. Hermiona. In… George.
Moji ljubljeni.
Vstala sem. Na steklenih vratih omare sem zagledala sebe in temno gmoto. Podoba je bila srh vzbujajoča.
Tega ne bi priznala nikomur, a v tistem trenutku sem mu bila vse preveč podobna.
Da. Moja podobnost z Mrlakensteinom je bila srhljiva. Temna sila v meni, bled obraz, srh vzbujajoč čuden odsev v očeh.
A misli si nisva delila.
*i*Ne.*i*
On si je svojo usodo izbral, jaz nisem imela izbire.
To je bilo preveč zame. Solze so mi nenadzorovano tekle po licih. Mislito se je z glasnim pokom prelomil, temna sila je trden kamen zdrobila, kot bi bil igrača in svetla tekočina je brizgnila vsepovsod. Omet je začel padati s stropa in opeka, ki je padla od neznano kod, me je udarila po glavi. Črna gmota se je boleče raztegnila, nato pa počasi, a vztrajno manjšala, dokler ni popolnoma izginila. Sesedla sem se na tla.
Izgubila sem občutek za čas. Ko sem se ponovno zavedala okolice, sem ležala na tleh sobe razdejane z mislitom, zvita v klobčič. Vstala sem in se s palico po najboljših močeh očistila. Svetleča se tekočina iz mislita je ostala poškropljena po tleh. Tako hitro kot sem lahko, sem se odpravila iz svojega nekdanjega doma. Zunaj je bilo že temno in takoj, ko nisem več videla visokega obrisa hiše, sem se izdejanila.
Znašla sem se pred Jazbino, domom Weasleyevih. Previdno sem vstopila. Slišala sem zvoke iz jedilnice in kuhinje. Hitro in kar se da tiho sem se povzpela po neštetih stopnicah. Bila sem tako zatopljena v svoje misli, da sem se skoraj zaletela v Hermiono, ki je bila namenjena navzdol. Zgoraj sem slišala lahen ropot, najbrž je bil to Ron ali Harry.
Tako nenavadno je bilo po tem, kar se je pravkar zgodilo, videti normalnega, živega, srečnega človeka. Borila sem se z nujo, da bi stekla mimo nje v sobo in tam preživela preostanek dneva, sama.
»Stella! Kje si bila, iskali smo te? Večerja bo, Harry je že spodaj. Danes bo prej, ker pride Charlie, saj veš, rojstni dan ima… Čakaj. Kaj je narobe?« se je nenadoma ustavila in se zazrla vame.
»Nič,« sem tiho dejala, kljub temu, da sem vedela, da me bo spregledala. Nisem ji upala pogledati v oči. Kdo drug bi mislil, da jo Ron zasipa s komplimenti zato, ker je njen fant, a dovolj dolgo ga poznam, da vem, da misli resno in je to njegov način izražanja ljubezni. Poleg tega njegove pohvale držijo, no, razen včasih, ko malce pretirava. A ne govori ji zaman, da je najpametnejša oseba, kar jih je kdaj spoznal. Takoj te spregleda, če ji pogledaš v oči.
»Kaj se je zgodilo? Si v redu?« ni odnehala. Kot sem pričakovala, a vseeno sem molčala. Videla sem Rona, ki je prihitel po stopnicah navzdol, do naju. Z eno roko je objel Hermiono čez ramena in jo na hitro poljubil.
»Oh, Stella! Gremo? Ali veš, da vseeno prideta tudi Bill in Fleur? Mami bo pripravila tisto božansko lazanjo in čokoladno torto za Charliejev rojstni dan…« se je nasmehnil, a nisem se menila zanj, sploh nisem zaznala, da je kaj rekel. Vsa moja pozornost je bila namenjena Hermioni. Nisem je pogledala v oči, a ves svoj bes, ki je ostal, sem usmerila vanjo. Ron je dojel.
»Kaj je bilo, Hermiona? Si okej, Stella?« se je namrščil.
Kaplja čez rob. Prekipelo mi je.
»NE, NISEM OKEJ, PRAV?! NITI SLUČAJNO NISEM V REDU! NIKOLI NISEM BILA!« sem zavpila. Tresla sem se od besa. Še slabše sem se počutila, ko sem videla, kako presenečena nad mojim nenadnim izbruhom sta bila Ron in Hermiona. Takoj sem ga obžalovala.
»Kaj…« je začel Ron z osuplim izrazom na obrazu.
»Oprosti, zaneslo me je,« sem ga prekinila s prisiljeno normalnim glasom.
»Kje…« me je poskušal vprašati.
»Šla sem iskat novo pero, staro se mi je zlomilo. Gremo zdaj dol?« sem se zlagala. Nisem bila pripravljena, da bi jima povedala, kje sem bila in kaj se je zgodilo. Vedela sem, da bi bila deležna le kritike in obtoževanj, kako sem lahko to naredila, kako sem lahko tako nepremišljena, zakaj sem to storila…
»Stella…« je nežno rekla Hermiona.
»Oprosti. Oprosti, nisem… Ne. Nehaj, prosim. Saj… Ne vem. Gremo na večerjo, zelo sem lačna, prav?« sem jo prekinila, jo končno pogledala v oči in se obrnila stran. Odšla sem dol. V resnici mi sploh ni bilo do hrane, kljub božanskemu vonju, ki je prihajal iz jedilnice. Pred vrati sem se za trenutek ustavila in poskušala biti normalna, ne, ne *i*normalna*i* ali *i*običajna,*i* ker takšna nisem bila nikoli, recimo *i*taka kot vedno*i*. Zaman. Nisem se mogla vzeti v roke in ni mi uspelo pregnati teže, ki me je pritiskala k tlom že celo življenje. Včasih bolj, včasih manj, a nikoli ni popolnoma izginila.
Slišala sem Rona in Hermiono za sabo, ki sta se tiho pogovarjala, a kljub temu sem ju slišala. Govorila sta o meni. Pretvarjala sem se, da mi je vseeno. Obrisala sem si solze, ki so mi silile v oči, si nadela svoj najboljši lažni nasmeh in odprla vrata.
Sovražim se, kadar lažem svojim prijateljem.