Zgroženo so obstali med vrati. Na tleh je ležala Ellie, z zaritim krempljem v trebuh. Edie se je iz ust izvil čuden krik. Počepnili so k njej. "Pokličimo reševalce!" je zaklical Albert in Heart podal telefon. Hitro je natipkala številko in spregovorila nekaj besed z reševalcem. "Super, v treh minutah bodo tukaj."
Edie si je globoko oddahnila. In res. Potrkalo je na vrata, Heart je šla odpret in v hišo je stopilo šest reševalcev. Najprej so oskrbeli Ellie, nato pa so jo položili v kombi.
"Si boljše?" jo je vprašal Albert.
"Seveda," je hripavo odvrnila. "Pomoje bom v bolnici ostala kakšne štiri tedne. Pravijo da so rane globoke in grde. Vi boste ta čas morali poskrbeti sami zase. Ampak ne morete ostati v hiši, prenevarno je. Volkodlaki vas lahko najdejo, zdaj ko vedo, da tu živijo ljudje. Nekam morate iti... sami se boste mogli znajsti kam."
"V redu," je rekla Edie. "Razumemo."
Ko so se vsi odpeljali v bolnišnico so se usedli za mizo in se pogovorili o tem, kaj bodo storili. Nato so iz omare vzeli nahrbtnik in vanj spravili stvari.
"Ne potrebujemo veliko. Samo toliko za preživetje."
Uro kasneje so stali nekje na sredini gozda.
"Mislim da tudi tukaj ni varno," se je oglasila Heart.
"Mja... prav imaš." Ji je odgovorila Edie. "Lahko pa se utaborimo ob kakšnem polju? Gotovo ne zahajajo tja."
Odpravili so se tja in se utaborili. Postavili so šotor in zakurili ogenj. Sploh niso videli znaka, na katerem je pisalo:

POZOR, SMRTNO NEVARNO. VSTOP NA LASTNO ODGOVORNOST.