"Hej, Heart, mrači se. Boš ostala tu?" je vprašala Ellie.
"Bom, če seveda lahko." Je odgovorila.
"Seveda. Skuhala bom večerjo. Imaš rada rezance z omako?"
"Seveda!"
Ko so čez nekaj časa sedeli pri mizi se je nekaj zaslišalo. Praskanje. Renčanje.
"Pazi!" je vzkliknil Albert in Heart potisnil iz stola, kajti skozi vrata je padel ogromen volkodlak in požrešno renčal nanjo. "Vsi gor!" je zakričala Ellie. "Edie, ustavi čas!"
Vse je zamrznilo. Bilo je kot bi zaspala.
Nato je spet vse teklo naprej, le da se je nekako znašla na podstrešju. "Albert, Edie?!" je zaklicala. "Tu sva," se je zaslišalo.
"Kaj je bilo to?" je vprašala.
"Edie je ustavila čas." Je odgovoril Albert. "Saj veš, njena posebnost."
Edie se je vzravnala. "Ne govori o meni kot da me sploh ni tu! Imam usta, veš?"
"A res?" se je nasmehnil Albert.
"Nehaj že. Kje je mami? Vse je tiho."
"Mami!"
"Spodaj sem. Vse je v redu! Ostanite gor!" se je zaslišalo.
Heart je začelo nekaj žgati v notranjosti telesa. Nato je ugotovila. Njena posebnost.
"Laže. Vidim! Nekaj je narobe, gremo dol!"
Stekli so po stopnicah in se zgroženo ustavili.
Kajti zagledali so...

sori za kratek deu preprosto nimam časa