Ura je bila približno ena zjutraj, ko sem se vsa premočena v dežju vračala domov. Bila sem brezvolje, opupana in predvsem izčrpana. V moji glavi je odmeval glas: "o ti nesreča, zakaj vedno ti? Zakaj? Zakaj je ta svet tako krivičen?" Veke so se mi že napol zapirale, ko sem stopala po lužah.
Rečem vam, da me je minila že vsa volja do življenja.
Upala sem, da bom lahko odšla domov skupaj z mojo bestiko Lilo, pa je ostala na rojstnodnevni zabavi pri Inji, ker se med njo in Jakobom spleta neka romanca.
Med Jakobom, fantom v katerega sem bila zatreskana že od vrtca. In ona je vedela zato, pa se pred njim šopiri kot neka kokoš.
Kot kup nesreče sem se še za malo pomaknila naprej, potem pa se mi je pred očmi zavrtelo in sem vsa omotična padla po tleh.
Ko sem odprla oči sem bila nekje drugje. Nisem vedela kje.
Pred mano je bila manjša mizica, na njej nekaj papirjev. Na levi strani v sobici je bila manjša kopalnica, na desno pa vrata. Okna v sobi sploh ni bilo.
Prestrašla sem se, a ne zelo. Vstala sem iz postelje, noge so se mi tresle, bilo mi je slabo, in v glavi se mi je vrtelo.
Bala sem se da spet padem v omotico, a sem se po premisleku kljub temu odločila stopiti do vrat. S tresočo in šibko roko sem jih počasi odprla. Pred sabo sem videla dolg osvetljen hodnik, in ns koncu hodnika okno. Počasi sem s tresočim telesom stopala po hodniku. Bilo mi je slabo, vrtelo se mi je in kolena so se mi šibila. A v glavi sem imela popolen razum, zato sem vedela kaj hočem in kaj moram.
Končno sem (sicer v velikih mukah) prišla do okna. Zazrla sem se v daljavo. Videla sem le vodo, podobno jezero, in v daljavi čez jezero gozd.
Niti sanjalo se mi ni kje sem, nazadnji kar sem se spomnila sem bila v mestu. Tega kraja pa nisem poznala.
Nenadoma me je neka roka plaho zgrabila za ramo.
Od strahu sem se stresla, in se ozrla. Za mano je stala ženska, najbrž jih je imela okrog 30. Imela je olivno polt, rdečkaste lase in prijazen pogled.
"Hoj ljubica draga, si vredu?" Me je z nekoliko zaskrbljenim glasom ogovorila.
Nekaj časa sem potrebovala, da sem z tresočim glasom izjavila: "dobro sem". A seveda to nisem bila.
Kako bi lahko bila? Bila sem šibka, bolna in nisem imela pojma kje sem.