*i*Po licih so me božali topli sončni žarki. Kako krasen občutek. Predramila sem se in odprla oči. Nič več ni bilo krasno. Pa ne zaradi pogleda na mojo razmetano sobo ali mojega že kar pošteno razcefranega plišastega medvedka, ampak zato, ker sem se spet prebudila v realnost. Kruto realnost.
Včasih so bila jutra tako lepa. V vsak dan sem se prebudila z nasmehom, optimizmom in polna pričakovanj. Bila so svetla, lepa, priložnost za nov začetek. Zdaj moj svet preplavlja tema. In sprašujem se, kje sploh je smisel. Zakaj bi se bilo vredno vsak dan postaviti na noge in se prepustiti vsem nepredvidljivim in težkim stvarem, ki mi jih prinaša življenje? Nikoli si nisem mislila, da se mi bo v življenju zgodilo kaj takega. A se je in zdaj je vse drugače. Takšen je pač svet. Prvič je vse lepo in prav, vse teče kot po maslu, potem pa se vse kot stolp iz kock v hipu poruši. In potem, ga je zelo težko sestaviti nazaj in tudi če ga, ni nikoli več tak, kot na začetku.*i*



To je bil odlomek iz moje zgodbe, ki jo pišem, pa sem se odločila, da ga bom delila tukaj z vami. Nisem ravno dobra pisateljica, ampak mi je to v veselje, zato pišem naprej:slight_smile:.