PisalnicaOdposlanka lune - 17. poglavje
11
SATHERINE
Tisto ni bila Neitha. Se je že začelo. Zlo je začelo grizti na plano. Takoj, ko se je grozno zasmejala, je pospravila svoje strah vzbujajoče nože in odšla k votlini.
"Moje mnenje te ne zanima?" je vprašal Athril.
"Kaj?" sem zmedeno vprašala.
"Rekla si, da te moje ne zanima," je ponovil. Ah, moški.
"Joj Athril, a tebe res samo to zanima?! Neitho prevzema tema, ti pa se sekiraš, ker sem se malo postavljala pred Krvnico?!"
"Pred sovražniki se ne postavljaš," je rekel in se namrščiš.
"Zdaj ni več sovražnica," sem odvrnila. "Zdaj je zaveznica. Sovražnica je Netiha."
Athril je odšel. Odkar je Neitha tu, se je spremenil. Ni več godrnjav, zoprn tečnež. Postal je zadržan. In nekam tih. Je mogoče... zaljubljen? Potlačila sem smeh.
Nenadoma pa sem iz gozda zaslišala šum. Iz žepa sem potegnila bodalo in se ozrla. Ob drevesu je stala punca, stara okoli trinajst let. Nisem mogla določiti njenega redu, saj so bili njeni lasje srebrni, rdeči in modri. Otrpnila sem. Zadnja kitica. Njeni lasje so lorron. Lorron je napoj, ki povzroči izgubo spomina. In točno take barve je kot njeni lasje.
"Ti si Satherine," je rekla punca in prišla bližje.
"Kako veš, kako mi je ime?" sem jo vprašala s hripavim glasom.
"Neitha te je omenila. Zaničevala te je. Rekla je, da še nikoli ni srečala nikogar tako samovšečnega in vase zagledanega. Rekla, da si ljubosumna na njeno lepoto in značaj," je nekam prestrašeno reklo dekle.
"Ničesar, ponavljam, NIČESAR od tega, kar ti reče, ne vzemi resno. Nekaj jo je prevzelo. Tema se širi v njej. Nekaj časa je ona, drugič njeno telo in um upravlja tema," sem ji povedala. Pojma nimam, zakaj.
"Vem. Začutila... sem jo," je tiho rekla.
"Kako ti je ime, punca?" sem jo vprašala in njen odgovor je postavil zadnji košček sestavljanke na svoje mesto.
"Ime mi je Loryth West," je odgovorila. Loryth West. Prvi črki imena sta LO. Zadnji črki priimka pa ST. LOST. Tvorijo izgubljeno. Nisem bila ravno dobra v angleščini, ampak lost je pomenilo izgubljeno.
"Loryth, kdo do tvoji starši?" sem jo vprašala. Pobledela je. Odprla je usta, ampak nič ni prišlo iz njih.
"Ne vem," je končno rekla. "Ne, da se ne spomnim, ampak njunih imen ne poznam. Edini spomin, ki ga imam nanju je, da je mama nosila krono, na kateri so se bleščale majhne zvezde, oče pa je imel pri sebi vedno bedalo, zakrivljeno kot lunin krajec."
Njena starša sta bila kralj in kraljica volkodlakov.
Tisto ni bila Neitha. Se je že začelo. Zlo je začelo grizti na plano. Takoj, ko se je grozno zasmejala, je pospravila svoje strah vzbujajoče nože in odšla k votlini.
"Moje mnenje te ne zanima?" je vprašal Athril.
"Kaj?" sem zmedeno vprašala.
"Rekla si, da te moje ne zanima," je ponovil. Ah, moški.
"Joj Athril, a tebe res samo to zanima?! Neitho prevzema tema, ti pa se sekiraš, ker sem se malo postavljala pred Krvnico?!"
"Pred sovražniki se ne postavljaš," je rekel in se namrščiš.
"Zdaj ni več sovražnica," sem odvrnila. "Zdaj je zaveznica. Sovražnica je Netiha."
Athril je odšel. Odkar je Neitha tu, se je spremenil. Ni več godrnjav, zoprn tečnež. Postal je zadržan. In nekam tih. Je mogoče... zaljubljen? Potlačila sem smeh.
Nenadoma pa sem iz gozda zaslišala šum. Iz žepa sem potegnila bodalo in se ozrla. Ob drevesu je stala punca, stara okoli trinajst let. Nisem mogla določiti njenega redu, saj so bili njeni lasje srebrni, rdeči in modri. Otrpnila sem. Zadnja kitica. Njeni lasje so lorron. Lorron je napoj, ki povzroči izgubo spomina. In točno take barve je kot njeni lasje.
"Ti si Satherine," je rekla punca in prišla bližje.
"Kako veš, kako mi je ime?" sem jo vprašala s hripavim glasom.
"Neitha te je omenila. Zaničevala te je. Rekla je, da še nikoli ni srečala nikogar tako samovšečnega in vase zagledanega. Rekla, da si ljubosumna na njeno lepoto in značaj," je nekam prestrašeno reklo dekle.
"Ničesar, ponavljam, NIČESAR od tega, kar ti reče, ne vzemi resno. Nekaj jo je prevzelo. Tema se širi v njej. Nekaj časa je ona, drugič njeno telo in um upravlja tema," sem ji povedala. Pojma nimam, zakaj.
"Vem. Začutila... sem jo," je tiho rekla.
"Kako ti je ime, punca?" sem jo vprašala in njen odgovor je postavil zadnji košček sestavljanke na svoje mesto.
"Ime mi je Loryth West," je odgovorila. Loryth West. Prvi črki imena sta LO. Zadnji črki priimka pa ST. LOST. Tvorijo izgubljeno. Nisem bila ravno dobra v angleščini, ampak lost je pomenilo izgubljeno.
"Loryth, kdo do tvoji starši?" sem jo vprašala. Pobledela je. Odprla je usta, ampak nič ni prišlo iz njih.
"Ne vem," je končno rekla. "Ne, da se ne spomnim, ampak njunih imen ne poznam. Edini spomin, ki ga imam nanju je, da je mama nosila krono, na kateri so se bleščale majhne zvezde, oče pa je imel pri sebi vedno bedalo, zakrivljeno kot lunin krajec."
Njena starša sta bila kralj in kraljica volkodlakov.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw, že dolgo nisem komentirala ampak resno... waw komaj čakam nov del
0
Moj odgovor:
Cookie 🍪
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Hej cookie 🍪 tuki
No pač jaz sem visoka okoli 160 cm. Imam 54 kg. No kaz sem imela pred 2 mesecama 57 kg zdaj pa jih imam 54 no in mi je ful čuden ker izgledam enako. Ali imam normalno težo. Pa stara sem 11 let
Pa lahko kake dobre fat los recepte
Pa lahko kake dobre fat los recepte
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(49)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(19)
Šport me na sploh ne zanima.
(30)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
moana :smile::heart_eyes::stuck_out_tongue::stuck_out_tongue_closed_eyes::grin:
