Indigo je še enkrat s pogledom premeril jaso, nato pa sledil Erin in starki pred njo.
Kmalu so prišli do vrha tega majhnega hribčka, na katerem je stala dokaj velika lesena koča. Bila je iz temnega, Indigu nepoznanega lesa z umetelno izrezljanimi vrati. Ta so bila čudovit preplet vijug in raznih vzorcev, prava mojstrovina. Starka je iz žepa vzela velik medeninast ključ ter odklenila vrata. Onadva sta ji nezaupljivo sledila v notranjost.
Notranjost koče je bila iz enakega temnega lesa kot zunanjost, pohištvo pa iz nekega drugega, veliko svetlejšega, že skoraj belega, lesa. To je ustvarilo lep kontrast, pa tudi koča sama je bila zelo lepo urejena. Čutiti je bilo toplino in domačnost, a Indigo se je še vseeno sumničavo oziral okoli. Erin je izgledala veliko bolj sproščena in se je navdušeno razgledovala po prostoru. Indigo se je vzdržal komentarja, a je še vseeno prezirljivo prhnil. Če se mu je kaj zdelo neumno, je bila to naivnost in zaupljivost. S temi besedami pa bi lahko v tistem trenutku opisal Erin. Sicer je res rekel, da bosta v tem ostala skupaj, a to ni zares vključevalo prijateljstva.
Starka ju je odpeljala po hodniku v jedilnico, sama pa izginila skozi vrata v kuhinjo. Indigo je bil popolnoma tiho in opazoval prostor. Nek čut mu je pravil, da se nima česa bati, da je tukaj varen, tudi ozračje je bilo konec koncev precej domače, a je raje poslušal svojo pamet in vztrajal pri nezaupanju. Kadar je prišlo do ljudi je bil vedno hladen in sumničav. Tistih nekaj ljudi, s katerimi je imel opravka, mu je vedno hotelo slabo. Ljudje so mu vedno povzročali bolečino, tako psihično kot fizično, zato se je pač vedno odločil za nezaupanje. Če ni zaupal nobenemu, ga tudi nihče ni mogel prizadeti ali izdati.
Erin je zopet opazovala Indiga. Ničesar ni rekel, še pogledal je ni. Vedel se je čudno. Malo prej je bil pripravljen dati svoje življenje, da bi ona ostala nepoškodovana, sedaj pa se zanjo sploh ne zmeni. Si je morda njegovo dejanje razlagala narobe? Saj razloga, zakaj jo je bil pripravljen zaščititi, ni poznala. Ampak ali obstaja še kakšen drug razlog kot to, da ti je za tisto osebo mar?
Starka je prišla iz kuhinje z dvema skodelicama neke tople pijače močnega vonja. Indigo se je ob močnem in presenetljivo znanem vonju zdrznil ter pogledal gor. »Kaj je to?« je vprašal in stisnil skupaj temne obrvi. » Zeliščni čaj, zakaj?« mu je z toplim nasmehom na obrazu rekla starka. Položila je skodelici na mizo, Indigo je vzel eno ter jo ponesel k obrazu. Pijača je imela svež a sladkast vonj, po neki mešanici zelišč, ki jih ni poznal. Bila prijetnega okusa, prav nič ni bila podobna čaju, ki ga je poznal. Skodelico je položil na mizo in pokimal. Na starkino vprašanje ni imel namena odgovoriti, a ni izgledalo, da bi jo to motilo.
Ženska je sedla nasproti njiju in ju opazovala. Vedela je kaj sta, pa vendar se je mogla o vsem skupaj pogovoriti z Benom. Zdela sta se ji znana, še posebej fant, a ni vedela kam naj ju umesti, glede na to da sta prišla iz Zemlje, sama pa tam še nikoli ni bila in ju, po vsej logiki, ne bi mogla poznati. Ampak kako sta se sploh znašla na Zemlji? Tega najverjetneje še sama nista vedela, kajti če ne bi se popolnoma drugače obnašala, ne bi bila tako nezaupljiva, zmedena ter prestrašena.
» Kdo sta?« je vprašala ženska. Vprašanje je Erin prebudilo iz misli. Odložila je skodelico katere vsebino je že zdavnaj popila, pa vendar jo je še vedno držala v rokah. Pogledal je najprej starko nato pa še Indiga, ki ji je pokimal. Potem je spregovorila: » Jaz sem Erin in to je,« še enkrat se je ozrla k fantu zraven sebe, ki je nadaljeval: »Indigo. In ti si?« Starka se je ob njegovi neposrednosti nasmehnila. » Jaz sem Krystyn, tisti moški ki je bil prej z mano pa Ben. Dokler ne ugotoviva, kaj naj narediva z vama bosta ostala pri meni. Počutita se čim bolj domače. Torej, vajina soba bo čisto na vrhu stopnic, če kaj potrebujeta samo vprašajta. Če imata še kakšno vprašanje z besedo na dan, drugače lahko odideta gor,« je prijazno rekla. Odgovorila je tudi na tista neizgovorjena vprašanja, za katere je vedela da so tam. Indigu ni bilo v interesu ostati z Erin in Krystyn več kot je potrebno, zato je vstal od mize, zamomljal nekaj podobnega 'hvala' in poiskal sobo. To ni bilo posebno težko, kajti na vrhu je bil samo en ogromen prostor poln polic, ki so bile napolnjene z vsemi mogočimi stavrmi, nekaterimi Indigu neznanimi, in ena temna vrata. Za njimi se je skrivala prijetna podstrešna soba. V njej sta bile dve postelji ter ena omara in miza. Skozi majhno okno so vanjo prodirali prameni sonca, ki je tonilo za obzorje. Tako obsijana z toplo rdečkasto svetlobo zahajajočega sonca je izgledala tako udobna. Indigo je pristopil k oknu ter se z komolci oprl na okensko polico. Glavo je naslonil na dlani ter se zazrl v daljavo. Prepustil se je toku svojih misli, nazadnje je samo zaprl oči in nastavil svoj bledi obraz toploti sončnih žarkov. Bilo mu je tako prijetno samemu s svojimi mislimi.
Erin se je ozrla za Indigom, a ni šla za njim. Krystyn, je bila precej radovedne narave, zanimalo jo je kakšna sta bila nepričakovana prišleka. » Ni ravno zgovoren, kaj ne,« je rekla v upanju na kakšen zanimiv odgovor. Erin ji je prikimala. »Čeprav ne vem zares. Ne poznam ga. Mislim da sem, ko sva prišla sem, prvič govorila z njim. Saj je moj sošolec, a se nisva nikoli zares pogovarjala. Ne sanja se mi kakšen je, res ne. Že samo v tem kratkem času mi je pokazal vsaj tri drugačne obraze,« je zamišljeno spregovorila temnolaska. Krystyn jo je radovedno poslušala, pripomnila pa ni nič. Tudi ona je opazila Indigovo spremembo v obnašanju. Starki se sanjalo ni kako naj začne pogovor z dekletom nasproti sebe, torej nekaj časa sta samo sedeli v neprijetni tišini. Nato pa je Erin vstala. » Hvala ti za gostoljubje Krystyn,« je hvaležno rekla. Starka ji je pokimala ter ji namenila iskren nasmeh. Dekle se je odpravilo po stopnicah, da bi poiskala podstrešno sobico, ki jima jo je dodelila Krystyn. Ko je prišla v predprostor se je radovedno ozrla okoli sebe. Soba je bila polna zanimivih reči, ki jih ni poznala, kar jo je hkrati vznemirjalo in zanimalo. Stopila je proti vratom na drugi strani. Odprla je težka temna vrata in vstopila v luštkano podstrešno sobico, ki se je kopala v zlato-rdeči svetlobi zahajajočega sonca. Razgledala se je okoli in ugotovila, da je ta samo iz svetlega lesa z le nekaj temnimi detajli, kar ji je bilo zelo všeč, oddajalo je namreč neko prijetno toplino. Obrnila se je k oknu, kjer je zagledala Indiga. Slonel je na okenski polici, bledi obraz so mu osvetljevali topli sončni žarki. Izgledal je tako spokojno. Stopila je k njemu, a se je ta, ko je začutil njeno prisotnost odmaknil. Odšel je k mizi in sedel na stol. Zavzdihnil je. Videl je zmedenost v njenih očeh ko se je kar tako odmaknil, vedel je, da jo mede njegovo obnašanje, še vsakega je. A ni si mogel pomagati. Moral jo je držati stran od sebe.
Erin se je ozrla za njim. Ni vedela kaj naj si misli o njem. Hotela je prekiniti nerodno tišino med njima, zato je rekla: » Kdo bo spal kje?« To vprašanje je na Indigov obraz prikradlo droben nasmešek dvignil je obe roki, kot v znak predaje in rekel: »Meni je popolnoma vseeno, ti lahko izbiraš.« Erin je pokimala ter sedla na posteljo pri steni ob vratih. Ni zares vedela kako naj si razlaga njegov nasmešek. Morda je bil mišljen posmehljivo, morda je bil to iskren nasmeh ali pa ima samo čuden smisel za humor. Legla je na posteljo, zavzdihnila in zaprla oči. Takrat jo je prešinila misel. Kaj bodo rekli v domu? Najverjetneje so ugotovili, da ju ni. Oziroma bodo ugotovili zjutraj, ko ju ne bo na zajtrk. Je mogoče tam že bil zajtrk? Čas je tu drugače tekel. Ampak ne, zagotovo so ostali videli, da se nista vrnila nazaj. Ali jih bodo vse kaznovali, ker so se spomnili nekaj tako neumnega? Saj v bistvu sploh ne bi smeli ven. Prekršili so milijon pravil. So slučajno klicali starše? Zagotovo so, ali pa še bodo. Kaj bosta storila mami in oči? Kakšno paniko so, oziroma bodo zagnali v domu? Tiho je zastokala. Obrnila se je na trebuh ter glavo zakopala v povšter. Nikol ju ne bodo našli, kajti očitno nista na Zemlji. Tega še vedno ni mogla dojeti, a tako je bilo. Ju bodo razglasili za mrtve? Bosta sploh kdaj prišla nazaj? In če bosta, kaj bosta rekal vsem? Resnice zagotovo ne bosta mogla povedati, kajti mislili bodo da se jima je zmešalo. Ampak še najbolj pa jo je skrbelo za njena starša. Kaj si bosta mislila o vsem skupaj? Ju bo sploh še kdaj videla? Ni jima privoščila vseh teh skrbi, res ne