Indigo se je zdrznil. Nekdo očitno ni želel da sta tukaj. Takoj se je obrnil v smer, od koder je prihajal glas. O vznožju vzpetine sta tik pod robom gozda stala žilava starejša ženska za njo pa moški kostanjevo rjavih las, ki je bil očitno lastnik glasu. Ko sta videla, da se je ozrl sta se odpravila proti njima. Indigo je takoj vstal in pomagal Erin na noge. Prijel jo je za roko in jo povlekel za svoj hrbet. Kdorkoli sta že te dva človeka, njej ne bosta storila nič. Ne bo dovolil, da poškodujeta popolnoma nedolžno dekle, pa tudi če Erin sploh ni poznal (okej prav, vedel je kako ji je ime in da je njegova sošolka, tukaj pa se je končalo), pa tudi maral je ni zares. Ampak skupaj sta se zašla v tem in skupaj bosta tudi ostala.
Neznani postavi sta se jima hitro približevali. Čutil je Erinino napetost. Obrnil se je k njej in ji čisto tiho rekel: » Vse bo vredu. Nič ti ne bosta naredila, vsaj dokler sem jaz tu ne. Če se izkaže, da sta res nevarna, beži. Prav?« Erin mu je preplašeno pokimala. Bil je tako zaščitniški. Občudovala ga je, res. Zato, da bi ona ostala nepoškodovana, bi se podal v popolnoma nepravičen boj dva na ena. Ali se sploh zna tepsti? Nikoli ga še ni videla v pretepu s komerkoli. Saj ne da je bila v šoli prav pretirano pozorna nanj, pa vendar, če se je kdo stepel se je vedno razvedelo. Če se bo to dobro končalo, se mu bo morala resnično zahvaliti. In pa predvsem pustiti predsodke in govorice za sabo. Indigo namreč ni imel ravno najboljšega ugleda na šoli in glede na to, da je bila sama med priljubljenimi, ni nikoli imela opravka z njim, tako da je samo poslušala govorice o njem. In jim po večini verjela. Čeprav bi bilo veliko bolje če jim ne bi. Kati v teh, po njeni oceni, dvajsetih minutah, od kar je bila z njim, se je večina govoric izkazala za neresnične.
Moški in ženska sta se jima približevala z hitrimi, odločnimi koraki. Skoraj sta že bila pri njiju. Indigo je imel občutek, kot da se vse skupaj dogaja v počasnem posnetku. Bil je namreč nervozen, ni vedel kaj želita on njiju in kaj jima bosta storila. Trudil se je ohranjati brezizrazen obraz saj ni želel pokazati svojega strahu.
Neznanca sta stala pred njima. Moški je tako hitro, da je Indigo komaj zaznal premik, izvlekel nož ter mu ga prislonil na vrat. Zastal mu je tih, celo telo mu je otrpnilo. Poskušal je ohranjati enakomerno, mirno dihanje. Komaj se je zadrževal, da ga ni udaril, a vedel je, da bi si s tem nakopal samo še več težav. Torej je samo stal tam in trdno stiskal Erinino roko.
»Kaj počneta tukaj?« je neznanec vprašal z robustnim, jeznim glasom, ki se je skladal z njegovo zunanjo podobo. Moški je bil namreč širokopleč in vidno mišičast, z velikimi brazgotinastimi dlanmi in hladnim obrazom. Ženska za njim se je hitro zganila ter ga prijela tako, da je bil prisiljen odmakniti nož in se pomakniti korak nazaj. Indigo se je podrgnil po mestu, kjer je bil prej nož. Rahlo ga je zaskelelo, a krvi ni začutil. Dobro. »Pomiri se. Samo dva izgubljena, prestrašena otroka sta,« je nežno rekla starka. A neznanec je še vedno silil naprej. » Ben, umiri se no,« mu je rekla glasneje in skoraj proseče. Moški se je še vedno upiral njenemu prijemu. Roke mu je zvila še bolj nazaj – ne Erin, ne Indigu ni bilo jasno, kako ji uspeva držati ga na mestu- mu z odločnim glasom rekla: » Benjamin Marcus Isson! Dva nedolžna otroka sta! Zdaj pa, pospravi nož, sprosti roke, ostani pri miru in bodi tiho. Spraševala bom jaz.« Ben jo je prestrelil s pogledom, jezno premeril še Indiga, a je upošteval ukaz ženske ob njem. Sicer pa Indigu ni ušlo, da mu je roka počivala na pasu tik zraven noža.
» Dekle, lahko stopiš naprej, nič vama ne bom storila,« je rekla. Govorila pa je v ednini, verjetno z razlogom, kajti Benu najverjetneje ni popolnoma verjela, da ju res ne bo poškodoval. Očitno ji laganje ni bilo pri srcu. Erin je stopila izza Indigovega hrbta. Starkin nasmeh jo je sicer malo pomiril, a je še vseeno komaj stala na nogah. Trdno je stiskala fantovo roko, kajti potrebovala je oporo. »Kako sta prišla sem?« je vprašala ženska. Indigo je premišljeval, kje naj začne. » Dobila sva izziv, da morava sredi noči do bližnjega jezera. Na poti naju je začel lovit nek čuden človek in med begom sem v gozdu zagledal svetlikajočo se elipso iz čudne snovi, gostejše od zraka, ki je lebdela nad tlemi. Stekla sva.« Nato ga je Ben prekinil z vprašanjem: » Kje?« Indigo je globoko zajel sapo, ni maral, da ga ljudje prekinjajo, a se je vzdržal komentarja. »Ne vem točno, imena kraja,« je začel, a ga je moški zopet prekinil. Hladno ga je vprašal: »Na Zemlji?« Indigo ga je zmedeno pogledal in mu odgovoril: » Amm, ja.« »Ah, Cori! Kdaj se boš naučil zapirat portale za sabo?« je jezno rekel Ben, najverjetneje samemu sebi, kajti okoli ni bilo nobenega drugega človeka. » Kdorkoli je že ta Cori, nama je najverjetneje rešil življenje, kajti tista stvar, ki naju je pripeljala sem,« je pripomnil Indigo, Ben pa ga je spet prekinil z besedami: » In se mimogrede imenuje portal, če tega še vedno nisi dojel.« Fant je globoko vdihnil in nadaljeval: » Torej, midva sva prišla skozi portal, tisti človek, ki naju je zasledoval, pa ne, portal je, ko sva prišla sem, izginil.« Ben in starka sta se samo spogledala. Moški se je sunkovito obrnil stran in naglo odšel, kot da bi se mu nekam mudilo. Ženska ju je pogledala in jima rekla: »Pridita z mano.« A Indigo je ostal na mestu in vprašal: » Zakaj?« Namreč ni imel namena iti k popolnemu neznancu, kar tako, brez razloga. Sicer ni imel nobene boljše možnosti, kot da gre z njo. Ženska je nervozno zavzdihnila in proseče rekla: »Samo pridita. Tako in tako nimata boljše možnosti. Razen če bosta ostala tu zunaj, česar vama ne svetujem.« Indigo je samo pokimal in dekle je končno spustilo njegovo roko. Punco je na rahlo porinil naprej in ji namignil naj sledi ženski pred sabo. Erin je, še vedno v šoku, pokimala in se odpravila dalje. Indigo je še enkrat s pogledom premeril jaso, nato pa sledil Erin in starki pred njo.