~
-petek-
"Tinkara! Tinki!" zaslišim mamin jutranji glas.
"Koliko je ura?" vprašam zaspano.
"Toliko, da moraš vsati. 6.40." odvrne mami.
"Prav," rečem in počasi ustanem iz postelje.
Odpravim se v kuhinjo, kjer pojem kos kruha z marmelado. Medtem, ko žvečim moj zajtrk, razmišljam o pretekli noči... O moj bog, kar zmrazi me, ko pomislim na to.
Ko pojem zajtrk se še preoblečem in umijem zobe, potem pa grem ven, kjer počakam Petro.
"Pa srečno pri testu." mi mami zaželi iz verande.
"Hvala mami!"
Čez 2 minutki Petra že hiti prot naši hiši.
"Ojla." reče Petra.
"Hej." ji odvrnem.
"Moj bog, si slišala sirene ponoči?" me vpraša.
Pomenlijvo jo pogledam.
"Kaj naj bi pomenil ta pogled?" me zaskrbljeno vpraša.
"Ah..."
"Kaj je bilo Tinki?" zdaj reče Petra že zelo zaskrbljeno.
"No, ja. Rešilec je prišel direktno k nam. Očka se je, ko je prišel iz službe onesvestil."
"Joj. Si vredu Tinki?" reče sočutno.
"Ja, vredu sem." rečem, čeprav nisem najbolj vredu.
"Ubogica moja mala." reče Petra in me prime za roko. "Vse bo vredu, vrjemi mi."
"Kaj pa če ne? Kaj, če bo to na njem povzročilo kaj trajnega? Kaj pa, če je tako hudo, da..." nemorem izgovoriti.
"Prepričana sem, da ni nič hujšega." mi prijazno reče.
Počasi sva hodili proti šoli, jaz sem se smilia sama sebi, Petra pa pa me je mirila.
Ko sva vstopili v razred, sva brez pozdrava odkorakali do najine mize. Pogledala sem na urnik - geografija.
"Srečno." sva zaželeli ena drugi, preden smo na mizo dobili test.
Na zgornje črte testa sem napisala moje ime in priimek, datum in razred, potem pa sem se lotila nalog.
Koliko svetlobnih let je Sonce oddaljeno od Zemlje? Naštej planete od Sonca, navzven. Naštej vsak 5 nebesnih teles?...
Moja glava je bila prazna. Včeraj sem vse znala v nulo, danes pa se mi v glavi nabirajo pajčevine. Dajmo Tinkara, dajmo! Napenjala sem možgane kakor sem jih lahko pa ni prav dosti pomagalo. Pogledam okoli po razredu in vidim, da vsi zavzeto pišejo, medtem, ko jaz nimam pojma. Začenjalo mi je jenjati potrplenje. Zakaj sem tako neumna?!
Vse, kar sem napisala na test (to ni bilo prav veliko), je bilo zgolj ugibanje.
"Še 10 minut." zaslišim učiteljičin glas.
Še enkrat sem poskusila pobrskati po spominu, ampak tudi tokrat ni bilo sreče. Čakala sem, da bomo oddali teste, ker tako ali tako nisem imela druge izbire.
S tresočo roko sem oddala test.
"Upam, da vam je šlo in, da se vam test ni zdel pretežak." reče učiteljica. "Vrnem vam ga nasledni teden."
V tistem trenutku sem si želela, da nam ga učiteljica ne bi vrnila nikoli.
"Kako ti je šlo?" vpraša Petra.
"Ne sprašuj." nejevolno odvrnem.
"Je bilo slabo?" previdno vprašam.
"Oh ja, zelo slabo."
"No ja, jaz sem že večkrat dobila obupno oceno, tako da ne skrbi." se mi nasmehne.
Pouk se je vleke dolgo kot še nikoli! Vsakemu učitelju posebaj bi lahko podelili Nbelovo nagrado za najbolj razvlečen pouk! Res pa je, da sem bila tudi nezbrana. Misli so mi uhajale na očka, ki leži v bolnici in na test za geografijo...
Oh, kako sem bila vesela, ko se je pouk zaključil. S Petro sva šli v nabito polno jedilnico na kosilo. Pojedli sva vsaka svojo porcijo sluzaste rižote (fuj), potem pa se odpravili nazaj proti domu.
Zamišljeno sva hodili in nobeni od naju se ni ljubuli klepetati.
"Petra?" rečem potiho.
"Ja?"
"Hvala, ker si." rečem hvaležno
"Kaj? Ni za kaj piki. Vedno sem ti na voljo." nežno odvrne.
"Že cel dan sem tečna..."
"Nisi!" me prekine. "Jaz bi bila šele tečna, če bi se mi zgodilo kaj takega!"
"Oh ne, ti ne bi bila. Vedno si prijazna in vse, popolna!"
"Nehaj, prosim te Tinki." reče v smehu.
"Ne bom." odvrnem in se še sama zasmejim.
~
Upam, da ti je bilo všeč!
Lajk polepša dan;)