Počasi sem stopila na led, kot da bi me bilo strah da se bo ta vdrl. »Pridi no že!« sem slišala Eleno iz sredine jezera. Hitro sem se pognala proti njej po gladkem ledu. Pognala se je naprej in tako sva se lovile v krogih, kot dve majhni deklici, čeprav sva bili že v devetem. Izmučena sem sedla na rob jezera. »Kaj si že utrujena?« me je podražila Elena in tudi sama zadihana sedla poleg mene. »Še eno leto pa konec osnovne, ah jaz se že tok veselim Vivian!« Elena mi je navdušeno razlagala o tem in onem glede šole, ko so me preplavili spomini, o dnevu ko sem spoznala Eleno, na prvi šolski dan, ko sva bili še čisto majhni. Kako sva se lovili po gozdu, se skrivali, pa spomin kako mi je Elena v četrtem razredu med matematiko narisala brke, pa kako sva se skupaj učili, kako sva bili že devet let najboljši prijateljici. »No, greva naprej drsat?« se je oglasila Elena. Pokimala sem ji ter se spet pognala na led, ki se je v popoldanskem soncu še bolj svetil. Tokrat se je za mano zapodila Elena. Slišala sem škrtanje njenih drsalk na ledu. Počutila sem se svobodno. Naenkrat je zvok njenih drsalk zamrl, jaz pa sem če vedno drsala naprej, misleč da me hoče samo pretentati. Po nekaj minutah se mi je zdelo že čudno da Elena še kar stoji. Ozrla sem se okoli sebe, Elene ni bilo nikjer. Še enkrat se se zapeljala okoli jezera. Ni je bilo. »Elena!« sem precej histerično zakričala. Nihče se ni odzval, slišala sem le šumenje bližnjega gozda ki mi je tiho odzvanjalo ušesih. »Elena!« sem še enkrat zadrla. Ozrla sem se po majhnem jezeru, ko sem pod ledom zagledala njen obraz, njene smaragdno zelene oči so zrle vame v strahu, iz ust so ji uhajali mehurčki zraka in njen obraz je bil rdeč od napora. Praskala in tolkla je po ledu, da sem lahko videla njeno rdečo kri ki se je širila po vodi. Nikjer ni bilo luknje, ki bi mi dala vedeti da je padla v jezero, tudi strašnega zvoka pokanje ledu nisem slišala. Še sama sem začela tolčti in praskati po ledu, ta pa je kjer sem se ga dotaknila postal krvavo rdeč. »ne Elena, ne, ne, ne...« sem si tiho šepetala. Moje roke so bile vse krvave a se nisem ustavila. Videla sem kako ji voda polni pljuča, kako bo zdaj, zdaj umrla. Začela se je počasi potapljati, hotela je zajeti zrak a ga ni mogla. »Ne, ne, ne« sem si šepetala in še naprej divje tolkla po ledu. Vse okli mene je bilo krvavo, Elena pa je tonila proti tlom. Solze so mi tekle po licih kot deroča reka, v srcu pa me je skelelo. »kako?« mi je odzvanjalo v glavi »kako je prišla pod led?« Čeprav sem vedela da se nič nebo spremenilo, da tega, kar se je zgodilo ni mogoče popraviti. Roke so me strašansko bolele, a sem nadaljevala. Slišala sem pokanje ledu, ter začela še močneje praskati in tolčti. Led je postajal rdeč vse okoli mene, a se nisem zmenila za to še naprej sem udarjala. Glasen zvok je švignil skozi zrak. Led pred mano je počil, sredi njega pa je zazevala precej velika luknja. Sezula sem drsalke ter se približala luknji. Del noge sem pomočila v vodo. Bila je mrzla, ledena. Počasi sem v vodo spustila še drugo nogo, čisto počasi, kot bi me bilo strah da me bo led požrl. V vodo sem spustila vse telo, objel me je mraz in komaj sem še dihala. Zajela sem zrak in se spustila, komaj sem še držala dih a sem plavala naprej. Moja z vodo prepojena oblačila so me vlekla k tlom. Elene ni bilo nikjer, nikjer nisem videla njenega telesa, njenih čudovitih las. Z zadnjimi močmi sem se pognala proti luknji, skozi njo je molela roka, hotela sem se rešiti, a še vedno najti Eleno, nisem je bila priravljena izgubiti.

Elena: https://www.wallpaperflare.com/mark-prinz-blonde-green-eyes-portrait-freckles-women-wallpaper-tmznf
Vivian: https://br.pinterest.com/pin/568649890435552586/

Hejhej! upam da vam je všeč! Lajkajte, komentirajte da bom vedela da kdo spremlja name se če želie tudi naročite. RADA VAS IMAM!!!!!

Za slike se zahvaljujem @wolfy13.

Lp, Tani