Premočene obleke so me vlekle k tlom, hotela sem zgrabiti roko, ki je molela skozi luknjo a je nisem mogla, hotela sem vdihniti a sem bila globoko pod vodo. Zbrala sem zadnje moči in zgrabila roko, trdno da mi nebi zdrsnila iz prijema, zdrsnila kot mi je iz življenja zdrsnila Elena. Tanki prsti so se trdno prijeli moje roke. Bili so vitki kot Elenini, a močni. Vlekli so me iz vode, te trenutki, zdeli so se kot leta, dolgi so bili, zelo dolgi. Še vedno sem se trdno oklepala roke, nisem si upala pogledati čigava je. Počasi sem odprla oči, počasi kot bi me bilo strah, saj me je tudi bilo. Pričakovala sem da se bom zbudila v svoj postelji, morda v bolnišnici, a se nisem. Zajela me je hladna tema gozda. Skozi veje dreves je prodirala rdeča svetloba. Počasi sem dvignila glavo, še kar sem držala roko človeka ki me je reši. Zagledala sem Eleno, ona me je rešila, ona je... Nisem vedela kaj se je in kako se je vse zgodilo. Elena je stala tam, gledala je vame s skoraj nečloveškim izrazom in velkim nasmehom, da sem videla vse njene zobe, ki so se svetlikali v rdeči svetlobi. Izgledala je kot da se ji vse zdi povsem običajno. »Vivian« je rekla s čudnim glasom, »pridi«. Postavila sem se na noge, Elena se je počasi odpravila proti gozdu. Še sama sem stopla za njo, čeprav se mi je zdela čudna, skoraj nevarna. A še vedno je bila Elena, Elena moja prijateljica, bila je Elena čeprav čudna. Hodila sem za njo. Ni me opazila, samo zavijala je okoli dreves. Slišala sem jo kako si tiho popeva, »Vivian, Vivian, Vivian...« Nikoli ni počela tega, zdela se mi je tako drugačna, čeprav je še vedno bila Elena. Bila je kot lutka, z njenim videzom, ki jo nekdo upravlja in mu to ne gre od rok. »Elena« sem tiho rekla. Obrnila se je proti meni ter nagnila glavo vstran. » ja, Vivian« je počasi izgovorila, kot bi bilo to strašno težko. To ni bila moja Elena, to ni bila punca, ki sem jo imela rada že devet let. To je bilo nekaj, nekdo, ki je hotel izgledati kot ona. »Ja, Vivian?« je počasi ponovila. V očeh so se mi nabirale solze. Ne, to zagotovo ni bila Elena, vsaj ne prava, moja Elene ni bilo več. Stopila sem nekaj korakov bližje. Elena se ni premaknila. Z nagnjeno glavo je nepremično zrla vame. Solze so se mi vlile po licih, tekle so kot veliki debeli potoki. Elena je stala tam, ni me prišla objet, mi povedat da bo vse vredu, samo stala je in brezizrazno gledala kako jokam. V solzah sem stopila do nje, trdno sem jo zgrabila za rame, »Ti nisi Elena!« sem kričala in jo stresala »ti nisi ona ti si nekaj, ali nekdo!« sem se v joku drla nanjo. Elena se je premaknila, svoje roke je počasi položila na moje rame, še vedno me je brezizrazno gledal. Začutila sem žgočo bolečino njenih rok, Čutila sem kako zlobna vročina prodira vame, kako potuje po mojem telesu in mi jemlje dih. Iztrgala sem se ji iz prijema, še vedno sem čutila vročino v meni. Elena, ali tisti stvor v Eleni ni šel za mano, samo stal je in me spremljal z očmi. Pognala sem se stran, nisem vedela kam, samo stran od stvora v Eleni. Še zadnjič sem se ozrla. Pod Eleninimi nogami se je zemlja s treskom odprla. Videla sem jo kako pada, nagonsko sem se pognala da bi jo rešila, a tudi če bi jo, prave Elene nebi dobila nazaj. Videla sem kako tiho pada, ni kričala samo smehljala se mi je s privoščljivim nasmehom.

gozd: https://www.pinterest.com/pin/2111131065102781/
Elena pod ledom iz prejšnega dela: https://www.pinterest.com/pin/632615078897725469/ (hvala za to sliko @wolfy13)

Upam da vam je nov del všeč :) lajkajte in komentirajte, da bom vedela da sploh kdo spremlja. Če želite se name tudi naročite. RADA VAS IMAM, PA HVALA DA BERETE:kissing_smiling_eyes::hugging::heart::heart:

Lp, Tani:heartpulse::heart_decoration::hugging: