Nisem bila toliko jezna, kolikor sem bila razočarana. Res si nisem želela vladati in računala sem na svoje brate, ki pa so me vsi po vrsti zavrnili.

V svoji sobi sem se odločila po dolgem času pisati Kolji, ki ga nisem videla, že odkar so umrli moji starši.

*i*Dragi Kolja,*i* sem začela.
*i*Zadnjih nekaj dni res ni bilo lahkih in preveč sem bila brezvoljna, da bi se ti kaj oglasila...*i*
Preostanek pisma sem zapolnila z opisi smrti mojih staršev, pogreba, žalovanja in kako so me moji bratje zavrnili glede prevzema prestola. Povedala sem mu, da bom zdaj jaz cesarica in da bi lahko prišel v službo na naš dvor. Povedala sem mu, kako zelo ga pogrešam in ga rotila, naj me obišče ali mi čimprej odpiše.
Pismo sem nato naslovila, zapečatila in ga nesla do dvornega zbiralnika pisem, ki so ga spraznili štirikrat na dan.
Sklepala sem, da bo Kolja pismo dobil že pred jutrijšnjim dopoldnevom, saj ima pošta cesarskega dvora prednost pred ostalo.
Potem sem se vrnila v svojo sobo, stopila do okna in se pošteno zjokala.
Ko sem se umirila, sem imela potno čelo, razmršene lase, mokra lica in rdeče oči. Moje dlani so bile črne od ličila, ki so ga sprale solze in stopila sem do kopalnice, da bi se očedila.
V obraz sem si večkrat zaporedoma pljusnila ledeno mrzlo vodo in počasi prihajala k sebi. Ko sem opravila, sem se zavlekla na svojo posteljo, trdno odločena, da bom preostanek dneva prespala.

Ne vem, kako dolgo sem spala, a ko sem se zbudila, je bilo zunaj že temno. Obrnila sem se in se spraševala, kaj me je dvignilo iz sna, ko sem zunaj slišala pokljanje in potem je ob steklo okna nekaj priletelo.
Sunkovito sem se dvignila iz postelje in stekla do okna ter ga naglo odprla.
Pogledala sem po posestvu.
Točno pod mojim oknom je nekdo stal in ko me je zagledal, je tiho zasikal:"Liya?"
Prepoznala sem Koljev glas.
"Kolja? Kaj pa delaš tukaj?!"
Sem vprašala z najglasnejšim šepetom, kar je lahko bil, ne da bi postal glasno govorjene.
"Umakni se. Prihajam k tebi," ni odgovoril na moje vprašanje in začel plezati po bršljanu.
Kmalu je njegova svetlolasa glava že kukala v mojo sobo in v naslednjem trenutku je bil že cel notri.
Razgledal se je po sobi, potem pa mi planil v objem, prvi po dolgih mesecih, ki ga niso omejevale kovinske palice.
Tako lepo ga je bilo spet objemati brez ovir in poljubila sem ga, polna sreče in navdušenja.
Po nekaj čudovitih minutah sva se spustila in nasmehnil se mi je, ta nasmeh pa je povzročil, da sem se počutila še višje nad tlemi, kot prej.
Skoraj vsa žalost je že izpuhtela.
"Si dobil moje pismo?" sem ga vprašala, misleč, da je to razlog njegovega prihoda.
"Pisma? Ne. Cele tri tedne se mi nisi nič javila in niti ob ograji te ni bilo, zato me je zaskrbelo. Kaj se je zgodilo?" s pogledom je podrsal po moji žalovalni obleki iz najbolj črne svile, ki jo je mogoče narediti. Rokavi so bili zelo dolgi, segali so mi čez konice prstov, krilo pa se je vleklo po tleh. Ni imela nobenega izreza, nobenega okraska in ničesar drugega, kar bi jo lahko popestrilo. Le navadna črna obleka najbolj osnovnega kroja, primerna za žalovanje.
Žalost se je v trenutku vrnila in začutila sem solze, za katere sem mislila, da sem jih že izjokala.
"Liya, kaj se je zgodilo?" me je še enkrat vprašal in me prijel za roko, v očeh pa se mu je izrisala skrb, ko so iz mojih pritekle solze.
"Moja starša, Kolja... pomorska nesreča... ni ju več..." sem izdavila med hlipanjem in se ga oklenila.
Odvedel me je do postelje in jokala sem v njegovem naročju, dokler mi ni zmanjkalo solz in se je zunaj začelo daniti