ANDREJ!!!!! Pridi sem! Pika odpira oči. Ko z omotičnimi bolečinami komaj odprem oči, zagledam mami in Andreja. Zamrmram mami? Kje sem? Mami mi odgovori pikica v bolnišnici si, imela si hudo nesrečo, vse bo okej. Ko obrnem glavo zagledam še Lino vso prestrašeno. Pogledam svoje telo. Na roki imam mavec, na nogi imam mavec, na vratu imam nekakšno steznico in polomljen kazalec na drugi roki. Na obrazu čutim obliže. Malo se že zavedam kaj se je zgodilo. Iz daljave zagledam mami in zdravnika. Zdravnik odkima z glavo, mami pa polzijo solze po licu. Vse me tako boli, da bi najraje zakričala. Niti premakniti se nisem mogla. Zatisnem oči, saj je vse to naenkrat preveč zame... (Čez 2 dneva) Odprem oči in se zbudim iz kome. Ob sebi zagledam zdravnike in mami vso objokano. Zdravnico, ki mi reče živjo pikica, presunem z hitrim pogledom in kratkim nasmehom.
Neeeeeee!!! Izgubljamo jo! Prinesite defibrilator. Medicinska sestra čisto objokano mamo hitro odvleče iz prostora, da ji nebi bilo še huje:(. Zdravnica: Čas smrti 15.24. Prinesit...... Počakajte, reče medicinska sestra. Mislim da... Spet zaznava utrip. Ja, imamo jo! Mami dovolijo vstop v sobo, takoj mi pritisne dva velika poljubčka na čelo. Mami z solzami v očeh reče: tako te imam rada ljubica, vesela sem da si preživela:):heart::head_bandage:... 4. del?