Živjo.

Odločila sem se, da bom pisala zgodbo. Upam, da vam bo včeč...

Samo še par piruet. Moram zdržati. Čutim, da moje telo ne zmore več. Preveč napora! Pretežko je, zdaj je že več kot očitno, da tega nisem sposobna. Ampak jaz se nikoli ne vdam. Mora mi uspeti. Ne moram razočarati učiteljice in družine. Ne smem pasti. To so moje sanje. Daj no saj zmorem… Izgubim ravnotežje in padem na tla. Padec skušam narediti, kot da je bil nameren in da je del nastopa, ampak mislim da mi ni uspelo najbolje. V bistvu je izpadlo grozno. Množica začne vzklikati: ¨Bu! Poberi se z odra!¨. To mi niti ne prizadene tako. Najhujše je pogledati učiteljici v oči. Od daleč sem opazila njen razočaran pogled. To boli najbolj od vsega. Toliko truda, vaj, vsega je bilo vloženega v nastop in zdaj to. Res sem zguba.

˝Ne!˝ zakričim. Zbudim se v svoji postelji. Sem vse samo sanjala? Oh! Zadnje čase vedno sanjam iste sanje. Vas zanima zakaj?

Naj se vam najprej predstavim. Ime mi je Nika. Stara sem 14 let. Moje življenje je ples, natančneje balet. Balet plešem že od majhnih nog. Od nekdaj ga obožujem.
Že od 6. leta si želim dobiti glavno vlogo pri baletni predstavi. Končno sem dopolnila 14 let in zdaj imam možnost nastopiti.
Seveda, najprej moram biti sprejeta na izpitu. Ta bo že čez en teden. Šele potem, ko bom sprejeta lahko sploh sanjam o nastopu. Zato se moram najprej potruditi za izpit. Vsak dan intenzivno vadim. Tam se mi ne sme pripetiti nobena napaka. Niti ena. Res so strogi. Ne vem, če mi bo uspelo. Vem pa, da se bom potrudila po svojih najboljših močeh. Kot vedno. No, dovolj je poležavanja čas je, da začnem dan.


Tako, to je to... Upam, da vam je bilo všeč. Oprostite, če je prekratko oz. predolgo. To je moja prva zgodba in se ne spoznam ne vem kako dobro.
Torej, če vam je bilo všeč lahko všečkate, se naročite, komentirate...


Lep dan vam želim, Tačka