PisalnicaPlesalka 14. del
10
Živjo, pred vami je 14. del! Uživajte.
Budilka zazvoni že ob sedmih. Ne maram zgodnjega vstajanja. Ampak danes se ne bom obotavljala. Danes gre zares. Danes so izpiti.
Izpiti se začnejo ob enajstih. Naš razred je tretji na vrsti. Predvidoma bomo na vrsti ob pol enih. Do takrat moram biti popolnoma pripravljena ter zbrana. Saj bo šlo.
Z avtobusom odidemo ob desetih. Tam bomo ob pol enajstih.
Dovolj razmišljanja. Čas je, da vstanem. Najprej se uredim. Ker še družina spi si zajtrk pripravim kar sama. Ob osmih sem že pripravljena na odhod. Torej imam še veliko časa. Ravno toliko, da se dobro pripravim za izpite.
Po eni uri vaje se odločim, da imam bom počasi odšla. Do avtobusne postaje imam približno dvajset minut hoje. Zagotovo se bom še zadržala v parku! Ja, najbolje da kar grem.
Spakiram stvari za balet. Pogledam se v ogledalo.
˝Uspelo ti bo, Nika˝ si rečem.
Potem se poslovim od staršev, Klare, Jake, Luka in babice. Vsi mi zaželijo veliko uspeha.
˝Nika! Poglej kakšna si že. Tako sem ponosna nate. Uspelo ti bo. Nikoli ne smeš dvomiti vase. Ne glede na vse,˝ mi reče babica.
˝Hvala babi. Rada te imam,˝ se poslovim.
Zdaj se mi nikamor ne mudi. Lepo in počasi lahko grem do avtobusne postaje. Še enkrat pogledam v torbo. Da ne bi slučajno kaj pozabila.
Kitty? Kaj pa ti počneš v moji torbi. Ne morem si pomagati, da je ne bi pocrkljala. Tako je prisrčna!
Po desetih minutah crkljana je čas, da odidem. Odpravim se čez našo sosesko do mestnega parka. Tam so zbrane že nekatere punce.
˝Gaja!˝ vzkliknem. Gaja je moja ´baletna prijateljica´. Poskušala se bom več družiti z njo, da pozabim na Emo. Če dobro pomislim je neumno, da želim nadomestiti Emo… ampak kaj drugega mi pa preostane.
˝Hej Nika,˝ me pozdravi Gaja ˝Lepo te je videti po dolgem času… Ali bova skupaj na avtobusu? ˝
˝Lahko ja!˝ odgovorim z nasmeškom na ustnicah.
Tako se z Gajo skupaj usedeva na klopco in se pogovarjava o vsem mogočem! Čez nekaj časa nekaj zašušti v grmovju.
˝Trenutek, grem pogledat˝ rečem. V bistvu ni bilo samo šuštenje. Slišati je bilo, kot da nekdo joka.
˝Je kdo tam?˝ vprašam. Pogledam v grmovje in tam zagledam… Emo?
˝Kaj pa ti tu?˝ vnovič sprašujem. Potem se spomnim nečesa. Tisti dan, ko sem videla Emo in Ano. Bili sta tu! Točno na tej klopci. In jaz sem se skrivala v grmovju. Zdaj se je vse obrnilo. Edina razlika je v tem, da Ema mene ni opazila jaz pa sem njo.
˝Že celih deset minut sem tu in vaju poslušam! Koliko si imaš za povedati s to Gajo! Kaj pa jaz? Midve? Zadnje čase sploh ne govoriva. In izogibaš se me! No zdaj vem zakaj!˝ zakriči.
˝In si se sploh zamislila zakaj? Veš, tudi vaju z Ano ni bilo ravno lepo videti skupaj na klopci, kako kramljata˝ besno odgovorim.
Nekaj časa je bila samo tišina. Nato sem se zazrla okoli naju in opazila, da naju opazujejo nekatera dekleta. Na srečo je Gaja odšla na sprehod okoli. Še dobro, da ni slišala tega. Tudi Ema je opazila, da naju opazujejo druge.
˝Kaj pa ve gledate?˝ je rekla in jim zažugala s pestmi. Trenutek za tem me je močno povlekla za rokav in me odpeljala proč. Na samo.
Najprej je bila popolnoma tiho. Potem pa me je objela in dejala: ˝ Žal mi je! Ni tako kot izgleda. Res mi je žal. Vse bom pojasnila,˝ reče.
Za trenutek je v prostoru čista tišina. Dobro napnem ušesa, saj sem pripravljena poslušati, kar bo rekla. Karkoli. Samo, da bo imela razlog. Da se ponovno pobotava.
To je to za danes. Se beremo v sredo in LP, Tačka
Budilka zazvoni že ob sedmih. Ne maram zgodnjega vstajanja. Ampak danes se ne bom obotavljala. Danes gre zares. Danes so izpiti.
Izpiti se začnejo ob enajstih. Naš razred je tretji na vrsti. Predvidoma bomo na vrsti ob pol enih. Do takrat moram biti popolnoma pripravljena ter zbrana. Saj bo šlo.
Z avtobusom odidemo ob desetih. Tam bomo ob pol enajstih.
Dovolj razmišljanja. Čas je, da vstanem. Najprej se uredim. Ker še družina spi si zajtrk pripravim kar sama. Ob osmih sem že pripravljena na odhod. Torej imam še veliko časa. Ravno toliko, da se dobro pripravim za izpite.
Po eni uri vaje se odločim, da imam bom počasi odšla. Do avtobusne postaje imam približno dvajset minut hoje. Zagotovo se bom še zadržala v parku! Ja, najbolje da kar grem.
Spakiram stvari za balet. Pogledam se v ogledalo.
˝Uspelo ti bo, Nika˝ si rečem.
Potem se poslovim od staršev, Klare, Jake, Luka in babice. Vsi mi zaželijo veliko uspeha.
˝Nika! Poglej kakšna si že. Tako sem ponosna nate. Uspelo ti bo. Nikoli ne smeš dvomiti vase. Ne glede na vse,˝ mi reče babica.
˝Hvala babi. Rada te imam,˝ se poslovim.
Zdaj se mi nikamor ne mudi. Lepo in počasi lahko grem do avtobusne postaje. Še enkrat pogledam v torbo. Da ne bi slučajno kaj pozabila.
Kitty? Kaj pa ti počneš v moji torbi. Ne morem si pomagati, da je ne bi pocrkljala. Tako je prisrčna!
Po desetih minutah crkljana je čas, da odidem. Odpravim se čez našo sosesko do mestnega parka. Tam so zbrane že nekatere punce.
˝Gaja!˝ vzkliknem. Gaja je moja ´baletna prijateljica´. Poskušala se bom več družiti z njo, da pozabim na Emo. Če dobro pomislim je neumno, da želim nadomestiti Emo… ampak kaj drugega mi pa preostane.
˝Hej Nika,˝ me pozdravi Gaja ˝Lepo te je videti po dolgem času… Ali bova skupaj na avtobusu? ˝
˝Lahko ja!˝ odgovorim z nasmeškom na ustnicah.
Tako se z Gajo skupaj usedeva na klopco in se pogovarjava o vsem mogočem! Čez nekaj časa nekaj zašušti v grmovju.
˝Trenutek, grem pogledat˝ rečem. V bistvu ni bilo samo šuštenje. Slišati je bilo, kot da nekdo joka.
˝Je kdo tam?˝ vprašam. Pogledam v grmovje in tam zagledam… Emo?
˝Kaj pa ti tu?˝ vnovič sprašujem. Potem se spomnim nečesa. Tisti dan, ko sem videla Emo in Ano. Bili sta tu! Točno na tej klopci. In jaz sem se skrivala v grmovju. Zdaj se je vse obrnilo. Edina razlika je v tem, da Ema mene ni opazila jaz pa sem njo.
˝Že celih deset minut sem tu in vaju poslušam! Koliko si imaš za povedati s to Gajo! Kaj pa jaz? Midve? Zadnje čase sploh ne govoriva. In izogibaš se me! No zdaj vem zakaj!˝ zakriči.
˝In si se sploh zamislila zakaj? Veš, tudi vaju z Ano ni bilo ravno lepo videti skupaj na klopci, kako kramljata˝ besno odgovorim.
Nekaj časa je bila samo tišina. Nato sem se zazrla okoli naju in opazila, da naju opazujejo nekatera dekleta. Na srečo je Gaja odšla na sprehod okoli. Še dobro, da ni slišala tega. Tudi Ema je opazila, da naju opazujejo druge.
˝Kaj pa ve gledate?˝ je rekla in jim zažugala s pestmi. Trenutek za tem me je močno povlekla za rokav in me odpeljala proč. Na samo.
Najprej je bila popolnoma tiho. Potem pa me je objela in dejala: ˝ Žal mi je! Ni tako kot izgleda. Res mi je žal. Vse bom pojasnila,˝ reče.
Za trenutek je v prostoru čista tišina. Dobro napnem ušesa, saj sem pripravljena poslušati, kar bo rekla. Karkoli. Samo, da bo imela razlog. Da se ponovno pobotava.
To je to za danes. Se beremo v sredo in LP, Tačka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlična zgodba! Komaj čakam nov del!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
IZJEMNO!!!!!!!! PA TISI ROJENA PISATELJICA!!!! VAV! sem najprej mislila, da bo Ema jo enkam peljala, da ne bo morala na izpit! še kakšna sreča! vav! presenečaš! všeč mi je
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
the best zgodba
0
addison
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(53)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(145)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
