minilo je že kar nekaj časa odkar sem objavila kakšno zgodbo. to sem napisala za en natečaj in se mi zdi kar kvalitetna. Predvidoma bo imela okrog 15 delov.
Upam da vam bo všeč, seveda pa bom vesela vsake kritike, ki mi jo bo pomagala izboljšati <3

-----------------------------------------------------------------------------------------
Danes je zadnji dan šole. Zvonec je ravnokar zazvonil, kar pomeni, da bodo kmalu domače naloge in učenje le še zgodovina in se bodo začeli dolgi dnevi neizmernega uživanja in počivanja. Blede, popisane stene učilnic ter slabe malice bodo za nekaj časa pozabljene. Ne bo potrebno, vsako jutro zgodaj vstajati in občasno tekati na avtobusno postajo. Naslednja dva meseca bo življenje mirno.
Osmošolci so danes prav posebej ponosno odkorakali iz šole. Namreč, od zdaj naprej so najstarejši na šoli. Vseh petinštirideset jih je izdelalo razred in kmalu se bodo podali na zadnje skupno šolsko leto. Ampak, do tja je še daleč. Do takrat bodo ustvarili še veliko skupnih spominov, čaka jih dolgo poletje polno smeha in zabave. Med njimi je tudi Ela.
Ela se poslavlja od prijateljic, pa tudi od ostalih sošolk in sošolcev na avtobusni postaji. Lahen veter ji mrši oranžne lase, njene rdeče pegice pa so v soncu še posebej vidne. Ob smehu se ji delajo gubice v licih veselo se ozira naokrog, čeprav je to bolj kot ne krinka. Pogrešala bo prijateljici.
Počasi se sprehajajo po poti do šolske avtobusne postaje. Ob poti je trata, ki že dolgo ni bila pokošena. Predolgo. Bele marjetice in regradove lučke se kar skrijejo v živi rumeni repeče zlatice.
»Saj mi boš kaj pisala?« reče Daša, njeni svetli kodri izgledajo prav angelsko na poletnem soncu, njene modre oči pa so posebej opazne ob beli poletni oblekici, ki jo nosi.
»Tudi meni piši!« reče Rebeka ko okrog svojega prsta mota pramen kratkih rjavih las.

»Res škoda, da boš spet cele poletne počitnice pri babici in dedku Eli, imela sem kup zabavnih načrtov za nas tri« se spet oglasi Daša.

»Upam, da bo v tisti luknji sploh WiFi, mislim v tisti vasi itak živijo sami starci,« se je prvič po nekaj časa oglasila Ela, ki se zbudi iz transa, saj je do sedaj samo kimala. »Veliko raje bi počitnice preživela doma, z vama.«

»Mogoče pa ne bo tako slabo, mislim, saj živita v kar lepi vasici, ni veliko turistov, pa še kopala se boš lahko…« poskuša Rebeka, ampak jo Ela prekine »Gotovo ja. Nič zanimivega ni. Vse kotičke sem že pretaknila, vse ljudi že poznam, po 13 letih bi že skoraj lahko poznala vas. Tsto nekaj morja tam doli pa je itak čisto brez veze.«
Eline počitnice so bile vsako leto takšne. Ko je bila otrok se je veselila dogodivščin v majhni vasici, kjer so jo vsi starčki občudovali. Zadnje čase pa jo je čisto minilo. Želela si je pustolovščin, zabave, ne pa počitnic podobnih domu upokojencev. Potrebovala je družbo.