Upam da vam je všeč, tukaj mate že 2. del<3
------------------------------------------------------------------------

Kmalu pred sivo šolsko stavbo pripelje moder avtobus. Učenci se posedejo po sedežih. Seveda ni dovolj prostora, zato bodo morali nekateri stati. Še to, si misli Ela. Vsi so presrečni, da so se počitnice začele. Ona jih bo morala preživeti v dolgočasni,obmorski vasici, pri dolgočasni babici in dedku, medtem, ko bodo ostali raziskovali najbolj zanimive kraje na svetu, obiskovali tuje države….Za njo so to pač bile še ene počitnice enake prejšnjim.
Po dobre pol ure Ela prispe do domače postaje in se po razgreti cesti odpravi do doma. Še sreča, da je oblekla kratke hlače, saj je zunaj kar precej vroče. Listje na drevesih se premika v lahnem vetriču. Za nekatere se bo hitro kot bi trenil, obarvalo oranžno ter rjavo in bodo morali nazaj v šolo, medtem, ko jih bo Ela opazovala vsak dan, pa še vedno bodo živo zelene barve, na vrhuncu svojega življenja. Med počitnicami bi se morala zabavati z vrstniki, prespati pri prijateljicah, iti na sladoled na zabave, gledati fante… Ne pa se voziti s kolesom po stari, dolgočasni, obmorski vasici in si ogledovati že stokrat videne skale in stare borovce.
Končno je prispela domov. Do ograjnih vrat je v trenutku priletel njen črni labradorec Čarli. Z rjavimi očmi jo je veselo gledal, njegov rep pa je mahal kot, da bo vsak čas odpadel. »Od kje pa vam toliko energije, na tako vroč dan gospod?« ga je zbadljivo, vendar ljubkovalno vprašala, ko je takoj, ko jih je odklenila, kot navit začel skakati po njej. Nato se je čim hitreje odpravila noter, da se ohladi pod klimo. Čarli pa ji je seveda zvesto sledil.
Pritisnila je na kljuko in…Vrata so bila zaklenjena. Pozvonila je in zaklicala: »Mami, jaz sem! Odpri, še malo, pa se bom skuhala v tej vročini.«
Čarli, ki bi lahko v tem času že smuknil v prijetno hladno hišo skozi pasja vratca je zvesto čakal ob njej. Kaj pa naj bi. Njen najboljši prijatelj na štirih tacah je bil že celih pet let. Skozi teh pet let sta doživela veliko dobrega in slabega. Tudi on je moral vsako leto na dolgočasne počitnice. Vendar, tisti kraji so bili zanj nebesa. Martinčkov na katere lahko lajaš je bilo na pretek, ni bilo otrok, ki bi ga želeli božati, ves dan se je lahko potikal okoli. Zanimivo je bilo, da se nikoli ni kopal, čeprav bi naj ljubezen do vode bila ena temeljnih lastnosti labradorcev, oče se je zato rad šalil, da je »pokvarjen« labradorec.
»Že grem!« je zaklicala mama. »Zdravo, oprosti, da sem zaklenila vrata.« Takoj, ko je v hišo vstopila Ela je tudi Čarli s svetlobno hitrostjo stekel k skledi z vodo. Med njegovim požrešnim mlaskanjem vode je seveda poslinil in namočil celo okolico sklede.
»Vem, da je tvoje spričevalo izjemno, zato ti niti ne bom težila, da ga pokaži.« Še sreča, niti najmanjšega namena ni imela brskati po torbi na tem žgočem soncu.
»Ja, hvala« reče Eli odsotno, saj si želi, le čim prej priti v ohlajeno hišo.
Posedli sta se za mizo in začeli s kosilom. Danes so bili na meniju špageti s smetanovo omako in piščancem, sicer Elini najljubši.