Pozdrav! tole je že 4. del zgodbe. Trenutno ko to pišem je 8. junij, ne morem verjet da bom čez en teden že končala z osnovno šolo (I'll miss all my pookies) Tako da ja, ko vi to berete že imam počitnice, na tej točki sem tudi že vpisana v srednjo šolo :)
----------------------------------------------------------------------------------------------------
Na poti so se ustavili na bencinski postaji. V glavnem ne zaradi bencina, temveč, da se Čarli ne bi spomnil opraviti svoje potrebe kar v avtu. Res je bil lepo vzgojen vseeno pa je bil to njihov pokvarjen labradorček, ki svojih potreb včasih ni mogel zadržati.

Za tem so nadaljevali pot. Eli se je zdelo, da se kar vleče in vleče, tja v tri krasne. Baterija njenega telefona se je počasi, pa vseeno prehitro bližala okrogli ničli, pa še dolgočasiti se je začela. Poskusila je gledati skozi okno, vendar je tam bila le neskončna puščava majhnih posušenih grmovij in občasnih hišk, ki so bile identične druga drugi. Tu in tam se je svetlikala kakšna pločevinka ali pa košček stekla. Žalostna in utrujena od dolge vožnje po takšni vročini je sklenila zaspati.
Komaj je Ela zaprla oči, že je mama zaklicala: »Prispeli smo!«

Babica in dedek sta jih že čakala, babica v svoji poletni obleki z rožastim potiskom in dedek z svojimi kratkimi hlačami, majico z ovratnikom in velikim nasmeškom, ki mu je igral na obrazu. Mama je takoj stekla objet svoja starša, saj ju že dolgo ni videla, Ela pa se je počasi odpravila za njo. Oče je ta čas razpakiral kovčke iz prtljažnika. Čarli je veselo tekal okoli njih in vrtel rep, kot, da je propeler helikopterja. S svojim mokrim smrčkom je preveril vsak kotiček, če se je slučajno kar spremenilo odkar je bil nazadnje tu. Nak, še vedno enak vonj po galebih, suhi zemlji in primorskih rastlinah.

Po nekaj prisrčnih pozdravih in kratkem pogovoru, ki je vključeval se običajne fraze kot so ,,O, kako si zrasla!,, in ,,kako pa ti je kaj letos šlo v šoli?,, , so se odpravili na kosilo. Tudi tam je bilo vse točno tako kot vedno.

Krop iz borovega lesa je bila še vedno prekrita z bordo rdečimi blazinami, kamene stene so še vedno oddajale prijeten hlad in kuhinja je dišala po babičinih dobrotah. Prijetno vzdušje, a po nekaj časa postane dolgočasno.

Ela se je pripravljala na še ene dolgočasne počitnice. Na vprašanja babice in dedka, o šoli in prijateljih je večinoma odgovarjala na kratko, z ja in ne. Ni imela volje, saj sploh nista poznala njenih prijateljev, niti njihovih imen si nista zapomnila. Pogovor se je hitro prelevil v dolgočasno čebljanje odraslih, o službi, politiki, denarju…

Naenkrat pa je babica povedala »Veš, tudi sosedova Agnes letos med poletnimi počitnicami gosti svoja vnuka. Tista, ki ima zajčke, ki si jih tako rada obiskovala, ko si bila mlajša. Mislim, da jima je ime… Tina in Mark.«