Aljaž je stalo v tišini, ki je bila še hujša od smeha. Odkrito je spoznal, da ni šlo samo za nekaj, kar je sprejel ali razumel, temveč nekaj, kar je zdaj postalo njegova neizogibna naloga. In ta naloga ni bila le njegov lastni izziv. To, kar je začel razumeti, je bilo kot ogromen stroj, ki je že dolgo deloval, brez njegovega vedenja. Kot vlak, ki je že davno zapeljal in ga zdaj ni bilo več mogoče ustaviti.

„Povej drugim,“ je šepetal glas, ki je odmeval iz vseh kotičkov prostora. In kljub temu, da je bil še vedno obdan s temnimi silami, je vedel, da ne more več živeti v ignoranci. „Povej jim vse.“

A kako naj pove? Kako naj ljudem, ki so bili povsem odsotni, pojasni to, kar je doživel? Samo obrniti bi se moral in vse bi bilo spet kot prej. A to ni bila več možnost. Ni bilo več poti nazaj, niti v njegove misli, niti v svet, ki je bil zdaj drugačen. Ni mogel samo izbrisati tistega, kar je spoznal v temi, niti preprosto živeti naprej.

Pogledal je skozi okno, kjer so se zatemnjena drevesa upogibala pod težo vetra, ki je še vedno šepetal nekaj, česar ni mogel razumeti. Ni vedel, ali je to le njegov um, ki se je popolnoma zmešal, ali pa je res nekaj v zraku, nekaj, kar je preplavilo celotno okolje. In takrat je zaslišal korake spet. Ne korake, ki so prihajali od znotraj, temveč iz zunanjega sveta, kot da je nekdo prišel z globokih, skoraj nevidnih predelov te teme. Zunaj. Nekoč domače.

Iz globin temačnega hodnika se je pojavila figura. Pojavila se je počasi, kot bi stopala skozi meglo. Najprej ni mogel prepoznati obraza, saj je bil prekrit z meglico, zatem pa je, ko je figura prišla bližje, prepoznal starega prijatelja.

„Ne moreš bežati,“ je rekel glas, ki ga je poznal – ta je bil poln tiste tihe resnice, ki je vedno prihajala iz ljudi, ki so nosili skrivnosti. „Tisto, kar si videl, ni le tvoja obsedenost. Ni tvoja samota. Tisto, kar te spremlja, je večje od tega, kar lahko storiš. To ni nekaj, kar bi lahko pozabil.“

Aljaž je prepoznal očeta, a ni bilo več mogoče reči, da je bil to tisti človek, ki ga je poznal. Ta figura je bila samo še senca njegovega nekdanjega jaza, kot bi ta sam padel skozi nekaj temnega in zdaj bil poln tistega, kar je sam odkril. Tistega, kar se je razkrilo v grobnici.

„Kako?“ je vprašal Aljaž, njegov glas prepojen s strahom, a tudi z nečim, kar je bilo skoraj upanje. „Kako to povedati svetu? Kako povedati ljudem, kaj sem videl?“

„Ne moreš jim povedati. To je prepozno. Tisti, ki so preživeli, so že pozabili. Tisti, ki niso preživeli, so ostali. Tudi ti si del tega. Te zgodbe ni mogoče spustiti. Ni poti nazaj.“

Aljaž je začutil, da ga te besede ne morejo kar tako zapustiti. Ta svet, v katerem je zdaj živel, ni bil preprosta iluzija ali nesmiselna tema. To je bil del njega. Del vsakogar, ki je kdaj stopil v to grobnico, ki je izkopala skrivnosti, ki niso nikoli bile namenjene svetlobi. Počasi je začel razumeti: ta stvar je bila vedno tukaj, vedno je bila del njihove zgodovine, in ni bilo nikogar, ki bi jo lahko uničil. Poglede, ki so se srečali, je zdaj prepletel z njegovim lastnim pogledom, pogledom nekoga, ki je videl in preživel nekaj, kar ni smelo biti preživeto.

„In kaj naj zdaj naredim?“ je vprašal Aljaž, kljub temu da je vedel, da ni bilo odgovora.

„Naredi to, kar moraš,“ je odgovoril glas. „Povej. Povej, da je to res. Zdaj ste vsi del tega.“

In Aljaž je vedel, da je bilo to, kar je počel, tisto, kar bo nosil s seboj za vedno. Ni bilo več poti za beg. Ni bilo več poti za skrivanje.

Stopil je proti vratom. Zunaj je bil mrak, ki je že začel zavzeti svet, ki je nekoč bil poln svetlobe. Toda tokrat je bilo v njem nekaj več – nekaj, kar je bilo hkrati grozno in osvobajajoče. In ko je vzel prvi korak čez prag, je vedel, da je ta korak prelomnica. Konec in začetek. Tisto, kar je odkril, ni bilo samo njegov bremeni, temveč zgodba, ki je nosila vse, ki so vstopili v temni svet, v grobnico, v senco. Vsem, ki so se trudili pobegniti.

In smeh je odmeval še naprej. A Aljaž ni več čutil strahu. Celo njegova lastna bit je bila prepletena z njim.


Če vam je všeč plis napište komentar in date like