Ojlaaaa guys! Po zeloooooooooo dolgem času spet objavljam nov del zgodbe (ni še zadnji haha). Hvala vsem, ki jo boste prebrali:heart::heart::heart:


Po tistem dnevu ob reki se ni vse čudežno popravilo. Ni bilo tako, da bi bila naslednji dan spet popoln par in kot da se ni nič zgodilo. Med njima je še vedno ostalo nekaj tišine, nekaj neizrečenega, nekaj, kar se ni dalo popraviti čez noč. Ampak kljub temu se je nekaj spremenilo. Maj se je začel truditi. Ne z velikimi gestami in ne z nekimi popolnimi besedami, ampak z majhnimi stvarmi, ki jih mogoče nihče drug ne bi opazil, Sara pa jih je.

En dan jo je po pouku čakal pred šolo. Ni ji nič napisal, ni ji rekel, samo stal je tam, naslonjen na ograjo, roke v žepih. Ko ga je zagledala, je za trenutek obstala, kot da ni bila čisto prepričana, ali je res tam. Ko je stopila bližje, jo je pogledal in čisto mirno rekel: »Greva malo na sprehod?« Sara ni komplicirala, samo prikimala je. Hodila sta počasi, brez hitenja, skoraj brez besed, ampak prvič po dolgem času ji tišina ni bila neprijetna.

Naslednji dan ji je med uro neopazno potisnil listek. Sara ga je odprla pod mizo in na njem je bil narisan majhen smeško in zraven napis: »a si še vedno malo jezna name?« Ustnice so se ji same od sebe ukrivile v nasmeh. Ni mu odgovorila, samo pogledala ga je in rahlo zavila z očmi, kot da hoče reči, da mogoče še malo. Maj se je komaj opazno nasmehnil, ampak je bilo dovolj.

Takih trenutkov je bilo vedno več. Počasi sta začela spet govoriti, ne samo o vsakdanjih stvareh, ampak o tem, kar ju je dejansko mučilo. Nek večer sta sedela na klopci pred njenim blokom. Zrak je bil hladen, zato ji je Maj brez besed dal svojo jopico. Sara ga je nekaj časa gledala, potem pa tiho vprašala: »Zakaj si se sploh začel oddaljevati?« Maj ni odgovoril takoj. Gledal je v tla, kot da išče prave besede. »Mislil sem, da moram biti nekdo drug, da bom bolj sprejet,« je končno rekel. »In pri tem sem pozabil, kdo sem bil s tabo.« Sara ga je opazovala brez jeze. »Jaz nikoli nisem hotela drugačnega Maja,« je rekla tiho. Besede so obstale med njima, potem pa je Maj počasi segel po njeni roki. Tokrat je ni umaknila.

Dnevi so minevali počasi. Nekateri so bili lažji, drugi malo težji. En večer je Maj spet šel na zabavo. Sara ni rekla nič, ampak jo je vseeno stisnilo. Naslednje jutro jo je čakal pred šolo. »Vem, da ti ni vseeno za to, kam hodim,« je rekel direktno. Sara je globoko vdihnila. »Ne gre za to… samo bojim se, da bom spet na drugem mestu.« Maj je stopil bližje. »Nočem, da se tako počutiš. Če bo karkoli, ti bom povedal. Ne bom več izginjal.« Ni bilo popolno, ampak bilo je iskreno. In to je bilo prvič po dolgem času dovolj.

Nekega dne po pouku sta šla čez park. Tla so bila mokra in listje spolzko. Sara ni bila pozorna in ji je nenadoma spodrsnilo. »Ej—« Ni padla. Maj jo je ujel, čisto instinktivno. Z eno roko okoli njenega pasu jo je potegnil k sebi. Za trenutek sta obstala čisto blizu. Sara je čutila njegov dih, toplino njegovih rok in utrip, ki je bil skoraj enak njenemu. Njegove roke so bile trdne, mišice napete, kot da je sploh ne namerava spustiti. »Sem rekel, da te lahko ujamem,« je rekel tišje kot običajno. Sara je rahlo zardela. »Ne se važiti.« Ampak se ni umaknila. Ostala je tam še eno sekundo predolgo. Potem jo je Maj počasi spustil.

In v tistem trenutku je bilo jasno, da to ni več samo popravljanje stvari. Nekaj med njima se je gradilo na novo. Počasi, bolj previdno, ampak tudi bolj resno kot prej. In mogoče je bilo ravno zato še bolj posebno… ker se ni zgodilo na hitro.

In čeprav je bilo zdaj med njima spet več tistih lepih trenutkov, je nekje v ozadju še vedno ostal tisti majhen občutek, da ju čaka še nekaj… nekaj, kar bo pokazalo, ali sta res dovolj močna, da zdržita.