Pisalnica
Okusila je postano slino v ustih. Zavohala je vonj po starem, veliko uporabljenem prostoru, ki so ga poslušali prezračiti, a se vonj ni dal. Zaslišala je oddaljene glasove, in sodeč po njihovem tonu so bili veseli. Kot majhni otroci, ki se igrajo. Začutila je tresljaje pod sabo, tresljaje nad sabo, vse okoli nje se je treslo. Nenadoma se je spomnila kje je. Bila je v avtodomu, daleč stran od mame, od doma in od resničnosti. Ta misel ji je ugajala, zato se je odločila, da bo vsaj za nekaj časa pozabila na resničnost.
Vstala je iz postelje in se pretegnila. Na tleh zraven pograda je ležal njen nahrbtnik, edine stvari, ki so jo povezovale z domom. Segla je notri in se preoblekla v kratke hlače in majico z naramnicami, saj je bilo v prikolici soparno. Ulegla se je nazaj na posteljo, in ugotovila, da je na strehi prikolice okno. Pogledala je skozi okno in opazovala modro nebo brez oblačka. Vsake toliko je čez odprtino švignila kakšna veja drevesa z iglicami, in takoj je vedela, da so na morju.
Izgubila je občutek za čas in prostor, zato ni vedela, čez koliko časa so se ustavili. Vrata prikolice so se odprla, in notri je vstopil Maks.
“Hej, zaspanka moja. Si se naspala?”
“Jah, še kar.”
“Dobro, ker si spala 15 ur. Ura je že ena.”
Vstala je iz postelje in stopila skozi vrata. Vanjo je butnil topel morski zrak. Globoko je vdihnila in zavohala borovce in morje. Točno to je potrebovala.
Parkirani so bili zraven borovega gozda, z razgledom na obalo, ki se je zdela bližje, kot je v resnici bila. Bili so na robu polotoka, kjer ni bilo ravno veliko drugih turistov, saj je bilo morje tu razburkano in valovito.
Postavili so zložljivo mizo in improvizirali s stoli. Na majhnem plinskem gorilniku so si iz energije sončne celice, ki je bila na strehi prikolice spekli palačinke iz sestavin, ki so jih imeli sabo. To je bil pravi zajtrk za začetek pustolovščine.
Preostanek dneva so preživeli v miru, v tišini ob prikolici na tleh. Zdelo se je, da se nikomur ni ljubilo govoriti, se zabavati ali sploh kaj početi, a v sebi so bili srečni. Tiha sreča, bi lahko temu reklil. Poleg tega pa je vsak potreboval še nekoliko časa in miru, da je pri sebi razmislil, v kaj so se spustili.
Tako so samo sanjarili tja v en dan, proti večeru pa so se odpravili na sprehod do obale. Med hojo po pesku so opazovali sončni zahod in poslušali ptičje petje.
Ravno ko je Nika razmišljala o smislu življenja, in ugotavljala, da ga je zgrešila, je prišel do nje Luka, ji pogledal z travnato zelenimi očmi točno v dno duše in jo prijel za roko.
________________________
nou deu po tko 100 letihh<3
i am sorry da ste rabl tok čakat... a lot is going on these days..
Vstala je iz postelje in se pretegnila. Na tleh zraven pograda je ležal njen nahrbtnik, edine stvari, ki so jo povezovale z domom. Segla je notri in se preoblekla v kratke hlače in majico z naramnicami, saj je bilo v prikolici soparno. Ulegla se je nazaj na posteljo, in ugotovila, da je na strehi prikolice okno. Pogledala je skozi okno in opazovala modro nebo brez oblačka. Vsake toliko je čez odprtino švignila kakšna veja drevesa z iglicami, in takoj je vedela, da so na morju.
Izgubila je občutek za čas in prostor, zato ni vedela, čez koliko časa so se ustavili. Vrata prikolice so se odprla, in notri je vstopil Maks.
“Hej, zaspanka moja. Si se naspala?”
“Jah, še kar.”
“Dobro, ker si spala 15 ur. Ura je že ena.”
Vstala je iz postelje in stopila skozi vrata. Vanjo je butnil topel morski zrak. Globoko je vdihnila in zavohala borovce in morje. Točno to je potrebovala.
Parkirani so bili zraven borovega gozda, z razgledom na obalo, ki se je zdela bližje, kot je v resnici bila. Bili so na robu polotoka, kjer ni bilo ravno veliko drugih turistov, saj je bilo morje tu razburkano in valovito.
Postavili so zložljivo mizo in improvizirali s stoli. Na majhnem plinskem gorilniku so si iz energije sončne celice, ki je bila na strehi prikolice spekli palačinke iz sestavin, ki so jih imeli sabo. To je bil pravi zajtrk za začetek pustolovščine.
Preostanek dneva so preživeli v miru, v tišini ob prikolici na tleh. Zdelo se je, da se nikomur ni ljubilo govoriti, se zabavati ali sploh kaj početi, a v sebi so bili srečni. Tiha sreča, bi lahko temu reklil. Poleg tega pa je vsak potreboval še nekoliko časa in miru, da je pri sebi razmislil, v kaj so se spustili.
Tako so samo sanjarili tja v en dan, proti večeru pa so se odpravili na sprehod do obale. Med hojo po pesku so opazovali sončni zahod in poslušali ptičje petje.
Ravno ko je Nika razmišljala o smislu življenja, in ugotavljala, da ga je zgrešila, je prišel do nje Luka, ji pogledal z travnato zelenimi očmi točno v dno duše in jo prijel za roko.
________________________
nou deu po tko 100 letihh<3
i am sorry da ste rabl tok čakat... a lot is going on these days..
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kok donrrrr:fire::heart::heart::heart::heart::thumbsup::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:lovammm
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
KOK DOBRO :kissing_heart:
0
Izika_Lizika
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
