Opazovala je oblake in se z mislimi vrnila v spomin iz pred kakšnih treh let, ko se je po maminem izbruhu pogovarjala z očijem. Spomnila se je teže in bolečine, ki je ležala v njenem srcu, vsa ta leta, jeza in bolečina sta se kopičili v njej in nista bili spuščeni ven.
“Zakaj je tako zlobna?” je vprašala Nika očija s solzami v očeh. Jokala je in jokala, ker to je bil edini način, da spusti jezo in bolečino iz sebe. Srce jo je bolelo. Predstavljala si je luknjo v glavi in pomislila, kako fino bi jo bilo imeti. Kako lepo bi bilo udariti z glavo v rob postelje in imeti tam globoko črto, rano. Kako lepo bi bilo vzeti nož. Kako lepo bi bilo umreti. Večkrat so jo obšle takšne misli, vendar si nikoli ni tega naredila.
“Res je zlobna. Prav res je zlobna,” je odvrnil oči. Stiskal jo je v objem in ona mu je jokala v pulover.
Želela je vedeti. Vsakič sproti ga je hotela vprašati. Zakaj je izbral njo? Zakaj se je poročil z njo? Zakaj se ne loci?
Namesto tega je izdavila samo: “Ampak zakaj? Saj tega ni podedovala?”
“Pa je. Očitno. Njen oče je bil zloben. Njena teta je zlobna.”
Pomislila je, kako je imeti zlobno družino. To mora biti grozno. Spomnila se je, da jo vbistvu ima.
“Nočem biti zlobna tako kot ona,” je šepnila in ob misli na to, da bi lahko to podedovala so se ji solze še bolj ulile, parkrat je glasno hlipnila. “Ali sem zlobna?”
“Ne,” je mirno odvrnil oči.
Spet je začutila težo v srcu in odgnala takšne misli stran. Vstala je iz trave in se pretegnila. S polno in težko glavo je stopila proti prikolici, da si ogleda njeno bodoče prebivališče, vsaj za nekaj časa.
Odprla je vrata in se pri tem skoraj zaletela v Luko. Zardela je in se hitro umaknila.
“Hja, zdaj pa nismo več tako pogumni, kajne?” jo je pohecal. “Daj, postelji si posteljo- tvoja je edina še ne postlana.”
Pokimala je in stopila noter. Ozrla se je. V nos ji je privrel vonj po rahlo zatohlem, starem pomešan z vonjem po lesu. Ozrla se je. Prikolica je bila cela obdana z temno rjavim lesom, na vsaki strani je stal en pograd. Njej so dodelili posteljo pod Katjo, ki je imela postlano z roza prevleko. Na desni sta spala Maks in Luka, eden je imel modro in drugi rdečo prevleko. Med pogradoma je bilo zgolj kakšnega pol metra prostora, za pogradoma pa je bil kakšen meter, kjer je stal star plinski gorilnik in majhna razpadajoča omara.
Pomislila je, da soba nima duše. Nima energije. Ničesar ne čutiš notri. Sklenila je, da bo to jutri popravila.
Nato je stopila do postelje, začela oblačiti povšter in nekje med oblačenjem jogija jo je zmanjkalo. Utonila je v globok spanec. Že dolgo ni spala tako dobro.

_____________________________
guyss nou krajši deu haha<3
zdj naslednič sledijo pa dalši<3
upam da vam je ušeč, čeprou tale ni biu neki napet pa tut nč kej se ni dogajal notr<3